nedelja, 23. februar 2014

Človek, ki ni ogrožen




Božja beseda se danes dotika vprašanja krivice. Krivice, ki udari in rani, ki razjezi in prebudi reakcijo vračila.
V Stari zavezi so si ljudje vračali pomnoženo. Ti meni en zob, jaz tebi čeljust. Ti meni deset vojakov, jaz tebi  celo vojsko. Človek brez Boga je človek, ki je ogrožen. Strah ga je, zato se brani in vrača. Dobro delo vidi že v tem, da vrne »zob za zob«.

In res ni lahko, ko se v življenju zgodi krivica. Zlasti, če je povzročena od človeka. V srcu porodi zamero, zamera sovraštvo, sovraštvo pa željo po maščevanju. In smo tam. V spirali zla. Ki vleče, da na udarec vrnemo dva, na provokacijo odreagiramo s še močnejšim konfliktom in tako vstopimo v boj dokazovanja moči. A točno v tem boju vsi udeleženi izgubljajo svojo resnično moč. 

Ta resnična moč namreč ni v vračanju, ni v tihem sovražnem molčanju, ni pa niti v nemočni mučeniški drži prenašanja vsega, kar kdo z nami počne. Božje logika moči sega bistveno dlje in globlje. 

Logika Boga je logika neogroženosti. Bog v svojem bistvu ne more biti ogrožen, zato lahko daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim. Bog ne šteje in ne preračunava. Je preprosto svet, popoln in neogrožen. Ker je Bog.

In prav tu, na tej točki, nas vabi, da si ne bi več po modrosti tega sveta "razbijali zob" ob vseh poskusih maščevanja, temveč sodbo izročili Modrosti sami. Vabi nas, da bi vstopili v Odnos, ki edini daje varnost, se skupaj s psalmistom spomnili vsega, kar je za nas že storil, koliko je dejanj, ki naj jih naša duša nikdar ne pozabi in pustili, da postane ta naša varnost Bog sam. Ko se zavemo, da smo Božji tempelj, prebivališče Svetega Duha, sveti in ljubljeni, se naša notranjost lahko umiri. 

To pa ne pomeni, da je ljudem dovoljeno početi z nami karkoli! Kristus tega nikdar ni rekel, saj se je on sam prvi branil, ko ga je služabnik velikega duhovnika udaril po licu. Jezus je nasilje ustavljal. Zakaj nam potem danes pravi: "Če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levega, če ti vzame obleko, mu pusti še plašč in če te sili eno miljo daleč, pojdi z njim dve"? 

Nekoč so platnu blaga dejali, da ima dve lici - zgornje, tisto, ki se vidi in spodnje, tisto, ki se ne vidi. Jezus nas torej spodbuja, naj ob očitnih krivicah ne vstopamo v konflikt, ne dokazujemo "svoj prav", ne "silimo svoje milje", ampak se sredi viharja spomnimo lastne vrednosti, ki izhaja iz Boga ter človeku odkrito spregovorimo o tem, kar boli, kar rani, prizadane, poniža in česar preprosto ne želimo več.

To pomeni nastaviti še drugo lice; pokazati na drugo plat, ki jo človek pred nami ne vidi. Pomeni ne sprejeti vabila zla, ki terja vračilo, ampak spoštljivo in odločno spregovoriti, pokazati, kaj vse to pomeni za nas, nato pa iz svojega srca odpustiti (pustiti odidti) vsako senco sovraštva in maščevanja. Kajti v prvi vrsti je sovraštvo bolečina za tistega, ki s tem živi.

Ljubiti in odpuščati pomeni priznati, da naša modrost ne prekaša Modrosti, ki bo poskrbela ... Pomeni ostati v svetlobi odrešenosti, ki daje moč, da ljubimo in širimo dobro. Zaradi tega, kar smo in ne tega ali si drugi zasluži ali ne. To pomeni ljubiti samega sebe - ostati tempelj Svetega Duha, ostati pred drugim neogrožen v svoji vrednosti in dostojanstvu in pustiti, da se me zlo "ne prime".

Samo človek, ki se zaveda izvora svoje lastne vrednosti in moči, zmore ob krivici ostati dostojanstven, zmore od zla oditi stran, "otresti prah" in tudi sam (p)ostati tisto sonce, ki vzhaja nad hudobnimi in dobrimi ter širi svetlobo odrešenosti.



Ni komentarjev:

Objava komentarja