"Brata, če imata kakšno spodbudno besedo za ljudstvo, govorita!" prosijo načelniki shodnice v Antiohiji, v katero sta na sobotni dan prišla Barnaba in Pavel.
In Pavel pripoveduje čudovito zgodbo odrešenja, ki se dopolni v prihodu Odrešenika Jezusa, obljubljenega Mesija. Kaj je tukaj za nas pomembno?
Prvič, govoriti spodbudne besede. Vsi smo siti besed smrti, besed, ki ločujejo, odvračajo, ranijo, zapirajo ... In kako močno vse hrepeni po besedah življenja, spodbude, upanja, vere, po Besedi, ki odpira pot. In prav te besede in Besedo smo poklicani živeti in oznanjevati kristjani. Pa je temu res tako? Če pogledamo samo v majhen košček svojih lastnih odnosov ...
Drugo, kar tudi Pavel poudari, je Božja zvestoba. Iz pripovedovanja celotne zgodbe izvoljenega ljudstva je zaznati lepo in nežno Božjo navzočnost. On, ki svojih ni zapustil nikoli, medtem ko ga ljudstvo nenehno zapušča. Toda Bog hodi naprej ob svojem ljudstvu in ga kliče nazaj. Ves čas je Gospod vzgajal človeško srce, da bi ponovno postalo mehko in dovzetno za Glas in bližino. Prav to, v kar je greh prinesel toliko zmede in nejasnosti.
In ker "služabnik ni večji ko njegov gospod in poslanec ne večji kot tisti, ki ga je poslal", smo poklicani delati prav tako kakor smo videli pri Sinu. Kajti tudi Sin nenehno dela to, kar vidi pri Očetu. In četudi se med izvoljenimi vedno najde tudi grenka korenina (to velja najprej za naše notranjosti), Gospod ponavlja kako On ve, katere je izvolil. In On se ne kesa svojih darov in svoje izvolitve.
Mi smo ti izvoljeni, smo poslani. Toda ta, ki nas pošilja se je razodel kot Služabnik služabnikov, tisti, ki se sklanja k nogam, da bi jih umil. Smo namreč v 13.poglavju Janezovega evangelija potem, ko Jezus učence šokira s svojim dejanjem služenja. In če je On, ki nas pošilja, največji služabnik pomeni, da tudi mi nismo nad njim, ampak povabljeni, da mu postanemo v vsem podobni.
Kliče nas, da postanemo njegova spodbudna Beseda, ki prinaša poslušalcem korist, kliče, da postanemo tudi mi zvesti in potrpežljivi spremljevalci tolikih in nenazadnje, da si tudi mi upamo sklanjati drug k drugemu in si služiti. Ne z viška ali z vrha, ne "od zgoraj navzdol", ampak kot tisti, ki se naredijo čisto majhne, tako majhne, da so pri nogah in jih umijejo ter vsakemu vrnejo lepoto brata.
Spodbudna Beseda, nežno spremljanje in ponižno služenje. To je torej razodeti Služabnik, v katerem smo vsi mi usposobljeni in poklicani k istemu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar