Smo v binkoštni devet dnevnici, ko na glas ali potiho hrepenimo in vzklikamo: "Pridi Duh!"
Naj pride On, ki je obljubljena Tolažba, okrepitev, voditelj, resnica, On, ki nas vključuje v eno z Očetom in Sinom in nas usposablja za življenje Boga. To življenje ni vzporedna realnost, ampak nov način bivanja, nov nivo in kvaliteta, ki si jo človek sam ne more dati.
Govorimo o življenju tistih, ki so jim bile odprte oči za velika Božja dela, ki se dogajajo sredi zgodovine, skozi dogodke, ki jih vidimo in gledamo vsi, le da eni v njih vidijo priložnost za svoj boj, drugi pa razodetje Boga. Enako je bilo v Jezusovem času; vsi so gledali Sina človekovega. Za nekatere je ostal navaden sin človekov, sin Jožefa in Marije, morda z nadnaravnimi darovi, kaj več pa ne. Drugi so premogli v njem videti preroka. Spet drugi nekoga, ki je prišel rušit dolgo vzpostavljajočo religiozno strukturo in ga je bilo zato potrebno odstraniti in utišati somišljenike. Nekaterim pa je bilo dano, da so v njem prepoznali Sina Boga Najvišjega, Odrešenika, ki je dal svoje življenje, da bi ga mi lahko živeli v polnosti. V njegovi smrti niso videli rešitve problema, ampak upali na tisto več, četudi še niso vedeli, kaj to je.
Ko pa je po vstajenju prišel Duh in vse uvedel v Resnico ter v človeških srcih in umu harmonično povezal celotno zgodbo odrešenja, so se začela nebesa na zemlji. Kraljestvo, ki ga je Sin oznanjal, se je po moči Duha dogodilo v občestvu kristjanov. Ta Duh je njih in danes nas gnal, da se ne ustavimo, ampak smo v nenehnem prisluškovanju ter hoji po poti evangelija.
Ta Duh tudi danes potrebuje odprta srca, ki ga pričakujejo, zato je ta devet dnevnica čas, v katerem smo poklicani, da se pridružimo Petru in Janezu, Jakobu in Andreju, Filipu in Tomažu, Bartolomeju in Mateju, Alfejevemu sinu Jakobu in Simonu Gorečniku, Jakobovemu sinu Judu, mnogim ženam ter Jezusovi materi Mariji v tistih gornjih prostorih izbe - porodni sobi, ki je prva videla rojstvo nove Cerkve. V tej izbi je zagotovo še kak prostor za nas, zato se te dni vzpnimo v Duhu vanjo in vztrajajmo z njimi v molitvi in pričakovanju, kajti vsak porod potrebuje pripravo in vsak nov začetek ta čas zadrževanja v hrepenenju in upanju.
Mi smo nenehno v porodni sobi, saj je Cerkev tista, ki je poklicana k vedno novemu začetku. Ker je poslušna Duhu, ta pa ne miruje nikoli, saj preiskuje srca in na krike človeštva odgovarja z vedno novimi odgovori. Preko nas. Zato je tako pomembno, da vstopimo v to notranjo pripravljenost za rojstvo novega - v našem življenju in odnosih, v našem vsakdanu in načinu naših reakcij na dogodke življenja.
Ko na nasilje nekdo odgovori z dobroto, pomeni, da je izstopil iz človeško mogočega v območje Božjega. In to se opazi. To opazi tudi svet, vznemirjen, ker ni po njegovem. Zato bodo kristjani, tisti živi in resnično polni Duha, tako ali drugače vedno kamen spotike, nosilci trpljenja in preizkušenj.
Toda blagor vam, če vas zaradi Kristusovega imena sramotijo, saj nad vami počiva Duh slave, Božji Duh. Kristus sam namreč moli za nas: "Jaz prosim zanje. Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji; in vse moje je tvoje, in kar je tvoje je moje in poveličan sem v njih. Nisem veča na svetu; oni so na svetu .."
Kolikor je torej v nas in med nami edinost in Duh, toliko ostaja Kristus na svetu po nas. In kakor so preganjali njega, bodo tudi nas. Važno je le, da preverimo, ali smo preganjani zaradi Kristusovega imena ali zaradi upravičene jeze sveta, ker ne prinašamo več Kristusa, temveč le še lastno izdelana prepričanja in nenavadne religiozne prakse.
Zato pridi Duh, pridi in prebivaj v nas, da bomo tvoje priče in bo tvoja slava počivala nad nami! Po nas naj Kristus ostaja na svetu, mi pa naj se že tukaj spočijemo ob misli, da smo po Njem, ki je povzdignil našo človeško naravo, že v slavi Očeta.
Ni komentarjev:
Objavite komentar