sobota, 30. maj 2020

Nenadoma, kot šum

Binkošti

Apostolska dela nam o tem velikem prazniku pripovedujejo tako: "Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali."

Evangelist Janez o času po vstajenju pa: "Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali, iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: "Mir vam bodi!"

V obeh primerih srečamo učence, ki se zadržujejo skupaj, v hiši in čakajo. Prvič zaklenjeni, iz strahu pred Judi, zmedeni in razočarani nad preteklimi dnevi, drugič morda enako zmedeni, vendar ne več prestrašeni. V binkoštni dvorani jih namreč spremlja Marija, Mati, ki povezuje. Ona je prva uspela med njimi stkati mrežo občestva, ker na nikogar od njih ni kazala s prstom; ni namreč potrebovala krivcev, ampak brate. In jih je našla ali bolje rodila. V to, človeško stkano občestvo, pride torej Sveti Duh, resnični protagonist občestva, in ga posveti.

Kako v naša življenja vstopa Bog? 

Današnja Beseda nam kaže, da Bog pogosto izbira način presenečenja. Tako po vstajenju, ko učence preseneti pri zaprtih vratih, kakor na binkoštni dan in kakor v slehernem dnevu našega življenja.

"Nenadoma, kakor šum", piše Luka v Apostolskih delih. Bog je zvest in vselej dopolni svojo obljubo. Toda kolikokrat je potrebno v življenju dolgo čakati, pričakovati, zoreti, da se nenadoma nekaj dopolni in se obljuba izpolni. In se, ker Bog ne zataji. Sad lahko zelo dolgo zori in vendar enkrat dozori, človek lahko dolgo išče in čaka in vendar mu je enkrat dano najti in sprejeti.

Prišel je torej - Duh Tolažbe, Duh resnice, da bi nas vse uvedel v resnico.
Prišel je v podobi daru jezikov in daru ognja.

Možje in žene, ki so tisti dan doživeli obiskanje Duha, so govorili v materinem jeziku tolikih tujcev, ki so se tiste dni zadrževali v Jeruzalemu. Prejeli so dar materinega jezika, lahko bi rekli dar jezika matere. Tistega jezika, ki ga razume vsak, ker je to jezik ljubezni, sočutja, nežnosti. Ta jezik podira ovire in pregrade, nenasilno ruši zidove in popravlja razpoke. Prav tega jezika je danes žejna vsa zemlja in toliki naši odnosi.
Zato je to dar, za katerega moramo prositi, saj ga tako krvavo potrebuje celotno človeštvo. To je namreč jezik, ki edini oznanja velika Božja dela! Ostali jeziki - jezik nasilja, dokazovanja, popravljanja, laskanja, laži ... vedno oznanjajo nas same, samo jezik Duha je tisti, ki oznanja Njega - Boga nežnosti in občestva. Zato je to edini jezik, ki lahko gradi občestvo med nami. S šprihodom Svetega Duha pa je to tudi naš edini materni jezik!

Nadalje je Duh prišel kot ogenj, kar pomeni, da Njegov prihod ogreje srce, ker prinaša toplino in žar ter zato prebuja, oživlja in pošilja.
Učenci po prejemu Duha ne ostanejo zaprti v sobi, veseli nad samimi seboj in zaprti v svoj krog. Ne, odpravijo se ven, k ljudem, saj so prejeli Duha, ki je - kakor pravi apostol Pavel Korinčanom - v korist vseh. 

Podobno Vstali. Ko se prikaže učencem, pride z jezikom miru in ognjem Duha: "Mir vam bodi!" Ta pozdrav napolni preplašena srca in vendar je to mir, ki jih ponovno ne zapre v lastno samozadostnost, ampak jih pošilja naprej in ven.
"Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam. Prejmite Svetega Duha".

Kristusov mir je ognjeni mir. Je resnični mir od greha in nenehen nemir evangelija in ljubezni, ki pošilja onkraj nas samih. Prvo poslanstvo pa, ki ga Vstali zaupa učencem, je prav sprava: "Komur grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani."

Sveti Duh, ki je glavni akter vseh zakramentov, tudi zakramenta sprave, želi postati glavni akter tudi naših src, ki se sleherni trenutek odločajo ali bodo krivice odpustila ali jih bodo zadržala. Ali bodo povezovala v občestvo ali oddaljevala z zaklenjenimi vrati. Ko je bil v nas izlit Duh, popolna Ljubezen, nam je bilo odpuščeno mnogo. Da bi, polni te iste Ljubezni, tudi mi odpuščali mnogo in nenehno.

Samo tako, v Duhu ljubezni se rojeva resnična Cerkev, samo tako postaja Mati, mi pa priče, da nas je obiskala ta velika Moč neba; On, ki madeže izmiva, kar je suho spet zaliva in ozdravlja rane vse. On, ki upogiba, kar upira se, vse ogreje, kar ohlaja se, vodi vse, ki so zašli. 

Pridi, pridi, Sveti Duh!


Ni komentarjev:

Objava komentarja