Apostola Petra danes srečamo v Lidi in Jafi, mesti ob morju, kjer obiskuje prvo Cerkev, ki je ravno v obdobju velikega miru. Cerkev se zato krepi, živi v Gospodovem strahu in raste po tolažbi Svetega Duha. To je čas, ki je bil zelo pomemben, da se je droben poganjek te prve Cerkve razvil v krepkejše drevo, sposobno, da prenese tolika preganjanja, ki so jo še čakala.
Med svojim obiskom Peter sreča hromega moža Eneja, ki je že osem let ležal na postelji. Če je mož in hrom osem let pomeni, da ta bolezen ni od rojstva, temveč se je nekaj moralo zgoditi na poti. Naenkrat ni več hodil. Ustavil se je in padel v stanje blokiranosti.
Tako zgovoren primer tolikih odraščajočih danes. In odraslih. Nekje na poti ohromiš. Ker je nekdo ranil, izdal, ker si poskušal, pa ni uspelo, ker je strah močnejši, ker nekdo ne veruje v "nemogoče" ... Zaradi tega ali onega se nekdo ustavi in ne živi več zares.
Tam vstopi Peter, poslan, da prinaša Besedo življenja, Besedo, ki edina obuja mrtve in vrača vero, ter izreče tako močan stavek, ki je danes namenjen slehernemu zablokiranemu kristjanu:
"Enej, Jezus Kristus te ozdravlja; vstani in si sam postelji."
Amen.
Tako preprosto in jasno. Vstani in živi to, kar želiš, da bi živeli drugi. Ali kakor je nekdo pomenljivo rekel: "Bodi sam sprememba, ki jo želiš v svetu in Cerkvi".
Vstani in si postelji, ker lahko in ker je tvoja odgovornost! Vstani in veruj, da se lahko zgodi. Tvegaj.
Naj tudi nas najdejo te Besede, tam, kjer smo sami hromi in ne živimo več zares. Jezusovi učenci so mu v nekem trenutku dejali: "Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati?" In so odšli.
On pa pred tistimi, ki ostanejo, nadaljuje: "Ali hočete oditi tudi vi?"
Vsak od nas Mu mora dati odgovor. Ker ljubezen ne sili nikogar, daje pa Življenje vsakemu, ki to res želi.
Morda pa kdo od nas vseeno vstane s svoje postelje in izgovori: "Gospod, h komu pojdemo? Ti imaš Besede večnega življenja, ti si moje življenje, ti si moja moč in odločitev, da vstanem in živim zares!"
Ni komentarjev:
Objavite komentar