Trda je ta beseda!

21. nedelja med letom

Res, divja je včasih ta beseda Boga, ki preseneti, pretrese, razširi in nenehno vabi naprej, ven iz majhnih okvirjev naših predstav.
Res, neprijetno je, ko se končno enkrat ustalimo v naših duhovnih foteljih in se zadovoljimo z vsem, kar nas uspava, potem pa nas Beseda vznemiri, povabi naprej. V nov korak rasti, v večjo svobodo.
Res neprijetna reč.
In res neprijetno, ko nekdo, ki je v tvojem življenju postal moteč, sporoči, da je hrana, poslana iz nebes, hrana, da bi imeli življenje. Ta tesar, Jožefov sin, pove, da je njegovo telo meso in kri za ta svet. Res neprijetna reč.
Farizejem je "vrglo varovalke ven". Pa ne samo farizejem, ampak še danes vsem, ki želijo imeti Boga na razdalji, na varnem oblaku, v abstraktnih nebesih.

In so šli. Eden, dva, mnogi ... ostali so zmedeni učenci. In stavek, ki pretrese: "Ali hočete tudi vi oditi?"
Bog, ki pretresa s tem neizmernim spoštovanjem do človekove svobode. Bog, ki govori resnico, pove dejstva, pove, kje je resnična sreča, nato pa dovoli, da se vsak odloči sam.
Človeka spravi v situacijo, kjer se mora odločiti. S to "trdo besedo" Bog odmika naše navidezne fotelje, ki nas na koncu pustijo prazne, izdane. Ker nas preveč ljubi, da bi nas pustil na njih. Želi odnos, resničen in pristen, za tak odnos pa je vedno potrebna odločitev. Da greš ali da ostaneš.
In tisti, ki ostane, mora vedeti zakaj ostaja.

Simon Peter si je odgovoril, Jozue in njegova družina tudi.
Pred Izraelskim ljudstvom, ki je že tolikokrat zapustilo Gospoda in izbralo božanstva drugih ljudstev, Jozue jasno izpove svojo odločitev: "Če pa vam ni všeč, da bi služili Gospodu, si danes izberite, komu hočete služiti: ali bogovom, ki so jim služili vaši očetje onkraj veletoka, ali bogovom Amorejcev,v katerih deželi prebivate! Jaz pa in moja hiša bomo služili Gospodu!« 

Jozue, kot pozneje Kristus, svoje sodobnike postavi ob zid. Od njih zahteva jasnost. In ljudstvo je odgovorilo: »Bog ne daj, da bi zapustili Gospoda ter služili drugim bogovom! Kajti Gospod, naš Bog, je pripeljal nas in naše očete iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti, in delal pred našimi očmi ta velika znamenja in nas varoval na vsem potu, ki smo po njem hodili, in med vsemi narodi, sredi katerih smo potovali. Gospod je pregnal pred nami vse narode, tudi Amorejce, ki so prebivali v deželi. Tudi mi hočemo služiti Gospodu, ker je naš Bog!« 

Izraelci so lahko odgovorili potem, ko so se začeli spominjati vsega, kar je Gospod zanje že storil. Simon Peter je zmogel odgovor potem, ko se je spomnil vsega, kar je že doživel ob Jezusu. Kako pomembno je torej spominjanje! Spominjanje vsega, kar je Gospod že storil v našem življenju.
In kako pomembna je zvestoba! Kajti nobena odločitev ni samo enkratno dejanje, ki bi mu sledilo zaspano sedenje na fotelju. Vsaka, prav vsaka odločitev zahteva vedno nove "da"je, zahteva zvestobo in želi svobodo. Kajti Gospod noče nič, kar je prisiljeno.

Kako močna je v evangeliju tudi podoba Jezusa, ki ne prekliče svobode človeka, ampak mu dovoli, da odide. Tudi Jezusa so ti odhodi boleli, ker je bil resničen človek. Kot resnični Bog je zmogel do konca spoštovati človekovo svobodo, kot resnični človek pa je občutil vso bolečino tistega, ki daje do konca, ki daje sebe, da bi drugi imeli življenje, ki pripravi gostijo, poskrbi za vse ... človek pa, njegova največja ljubezen, odhaja. Obrne hrbet. Kolikokrat. In na koliko načinov.
A bil je tam in čakal do konca. Če človek vrata zapre, jih Bog vedno pušča oprte.

In ker smo podoba Boga, smo tudi mi poklicani v to, da postajamo in ostajamo dobri do vseh. Ker je to naš poklic. Vedno bodo ljudje, ki bodo tega hvaležni in še več bo takih, ki nas bodo zavračali. Ohranjati svobodo in jo puščati tudi drugemu. To zmore samo duhoven človek.
Vzdržati s tem, da bodo ljudje od nas odhajali, nas ne sprejeli, ne razumeli. In dovoliti, da nas ti odhodi ne  ugrabijo popolnoma, ne zamajejo in ne določajo. Kako pomembno je torej, da svoje bistvo zakoreninimo v drugačen Odnos, v Odnos, ki ne izda.

Postaviti soje korenine v Boga in ne v sočloveka velja tudi za zakonce, za moža in ženo, ki se ju tako močno dotika apostol Pavel v drugem berilu. Tudi zanju je pomembno, da na prvo mesto postavita Boga, potem bo tudi njun odnos prepojila luč svobode.
Tam se bosta zmogla resnično podrediti drug drugemu. Za podrejenost v angleščini uporabljamo besedo submission. Mission pomeni poslanstvo. Podrejati se drug drugemu pomeni tako sprejeti poslanstvo, ki ga ima drugi od Boga. Moževo poslanstvo je torej ljubiti svojo ženo kakor je Kristus ljubil Cerkev, žena pa je  povabljena, da to poslanstvo moža sprejme in se mu pusti ljubiti. Enako je mož poklican, da sprejme poslanstvo žene, ki kakor nevesta nenehno predstavlja Cerkev, poklicano se odpirati Gospodu, se pustiti od Njega obiskovati, ob Njem preprosto biti in šele nato odhajati naprej, v svet. Podrejati se drug drugemu in poslanstvu, ki ga je Bog drugemu zaupal, postane tako nekaj čudovitega.

In naenkrat ta trda beseda postane razumljiva, sprejemljiva, beseda, ki poboža in duši prinese neskončno veselje.
Vsak, ki v Besedi zazna duha in življenje, jo s Petrom prepozna za Besedo večnega življenja in Besedo svojega življenja, začne okušati lepoto. Tudi Beseda nas vabi, da se ji podredimo, da ji pustimo, da v nas izpolni svoje poslanstvo.
Tam se zgodi preobrat, ki ga je sv. Frančišek opisal: "To, kar je bilo prej grenko, je postalo sladkost duše in telesa."
Beseda, ki se mnogim zdi trda, je tistim, ki so se zmogli zanjo odločiti in se podrediti njenemu poslanstvu, postala neizmerna sladkost duše in telesa.

Skrivnost, ki jo razume samo tisti, ki to izkusi.

Mali obiski Boga

20. nedelja med letom

Modrost si je sezidala hišo, izklesala si je sedem stebrov ...
Božja beseda nam jih kaže, da bi bili modri in bi hodili proti pravemu cilju.

1) V našem življenju gre zares! Čas je kratek, zato: "skrbno izrabljajte čas, kajti dnevi so hudi," piše Pavel Efežanom in nič manj goreče danes nam. V našem življenju gre res zares, čas je odmerjen in stvari niso za hec. Ljubezen ni za hec in klic te Ljubezni še manj. Bog nas jemlje 100 % zares, kako nevarno pa je nam Njega in njegovo ljubezen vzeti zares. Bojimo se biti ljubljeni, bojimo se biti odrešeni in bojimo se biti svobodni. Kakor bi raje ostali v začaranem spanju polovičnega življenja.

2) Vzeti življenje zares pomeni postati odgovoren. Sposoben dajati odgovor. Za razlog svojega upanja, pa tudi odgovor za to, kar mislimo, povemo in udejanjimo oziroma ne udejanjimo. Od odraslih ljudi se pričakuje, da stojijo za tem, kar mislijo in kar živijo. Da prevzamejo absolutno odgovornost za svoja dejanja in se pri tem ne sklicujejo na druge. Bog potrebuje svobodne in odgovorne ljudi. Zrele, za zrele odnose.

3) Biti odgovoren, pomeni prevzeti polno odgovornost tudi za svoj greh. Tam, ko smo verjeli in delovali ( ali spali) po nareku "kače".  Človek ob grehu rad pobegne, se skrije in išče svoje figove liste. Danes so ti figovi listi večkrat "opijanjanje". Pa ne samo z vinom, pred čemer opozarja Pavel in katerega grozoto pozna marsikatera slovenska družina. Opijanjanje pomeni vsak pobeg, vsako skritje takrat, ko bi mogli prevzeti odgovornost za greh. Pa ga ne. Zbežimo in se skrijemo v upanju, da ne bo posledic. A vsak greh ima posledico. Največ, kar lahko naredimo je, da sprejmemo odgovornost, priznamo, se opravičimo človeku in stopimo pred Gospoda, ki vrača dostojanstvo Božjih sinov in hčera.

4)  "Zato ne bodite nerazumni, ampak spoznajte, kaj je Gospodova volja."
Potrebno je razločevanje. Morda bi to morala biti prva točka. Razločevanje duhov, razločevanje tega, kar je Božje od tega, kar je plevel, ki ga zasaja Satan, večkrat preoblečen v luč. Se naučiti izpuščati in sprejemati Božjo režijo ni najlažje, je pa to drža modrega človeka. In svobodnega.

Pomembno se je tudi znati ustaviti in pogledati v Božji zemljevid večnosti, na katerem stvari dobijo drugačen vrstni red. Potrebno si je postaviti lestvico prioritet, potrebno je pogledati z očmi modrosti in tehtnice večnosti. Ko imamo pred očmi cilj, h kateremu smo poklicani - svetost - se stvari razporejajo drugače. Nič več ne vzdržijo na prvem mestu kričeče stvari, ki hočejo zasesti vso našo pozornost, temveč dobijo mesto stvari, ki ne kričijo, ampak spoštljivo in tiho čakajo. Te so Božje.

5) Pomembno je, da si poiščemo ljudi, s katerimi lahko delimo duhovno pot, ljudi, s katerimi se lahko pogovarjamo o Božjih stvareh. Poklicani smo, da drug drugemo pomagamo opaziti Božje sledove v našem življenju.  In se čuditi. Ti "psalmi, hvalnice in duhovne pesmi", se med nami zgodijo vsakič, ko naši pogovori postanejo duhovni.
Duhovno pa se lahko pogovarjamo tudi o kupovanju in popravljanju avta, o menjavi pleničk, o službi, dopustu in odnosih ...

6) Kako milostni so ljudje, ki znajo biti hvaležni. Ljudje, ki so že spoznali svoje uboštvo, ga sprejeli in se odprli bogastvu, ki ga daje samo Bog.
"...v svojem srcu prepevate in slavite Gospoda. V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse."

7) Nenazadnje pa je delo modrosti to, da vemo, čigav sad je modorst in kje je njen izvir. Jezus je s svojo smrtjo in vstajenjem začel nekaj povsem novega. Ostaja med nami. Res je, pod podobo Kruha in Vina. A vseprevečkrat ga omejimo "zgolj" na to. Bog se razodeva na tisoč načinov in ni vezan samo na zakramente.
Ni dovolj, da samo jemo Kruh, ne pustimo pa, da preoblikuje naše predstave in načrte. Potreben je živ Odnos, potrebno je osebno srečanje v molitvi in potrebno je dati prostor Božji besedi. Jo vzeti zares, tako zelo, kot nas Bog jemlje zares.

V hranjenju z Njim, bo tako tudi naše življenje postalo odsev Njega, ki je rad skrit v malem. Koščku kruha, kapljici krvi, drobnem nasmehu, nočnem vstajanju in skrbi za bolnega človeka, v iskreni kratki molitvi, v dejanju odpuščanja, v tihem "hvala" in drobnem dejanju vere zaupanja ...

Bog je tu in nam skupaj z modrostjo pripravlja gostijo. To zazna srce, ki sprejme Njegovo logiko majhnosti in nepomembnosti.
Judje je niso zmogli. Zanje je bila Beseda pretrda. Preveč je bilo še njih. Ne vem pa, kje se bo danes našel vsak od nas. Med tistimi, ki grejo kakor da se ni nič zgodilo ali med tistimi, ki so se pustili srečati in preoblikovati.

Po malih obiskih Boga.

Ožarjeni s soncem in obdani z zvezdami ... a brez boja ne gre!

Marijino vnebovzetje

Na praznik Marijinega vnebovzetja vsako leto v prvem berilu beremo o divjem boju, ki se odvija med nosečo ženo, ki je bila na porodu in velikim zmajem, ki čaka, da to dete požre.

V tem zapisu ni nič romantičnega. Nič podobnega našim pogostim predstavam o blaženi Mariji, skoraj nerealni ženi in materi, ki zamaknjena in nepremično stoji na mesecu, obdana z dvanajstimi zvezdami. Koliko krivice ji delamo s takimi predstavami! Kako daleč in kako visoko v nebo smo jo postavili, daleč stran od tam, kjer jo najbolj potrebujemo!

Njo, ki je resnična priča zmage nad zlim, resnična poslušalka Besede in resnična Mati, ki je znala v vsakem obdobju življenja izreči vnovičen "da". »Da«, ki je vsakič zahteval nekaj drugega. In vsakič ga je izrekla, ne da bi povsem razumela in ne da bi zares vedela, kaj vse bo vključeval. Preprosto je bila tam in sprejela vse, kar mora sprejeti vsaka mati.

Zato ta žena, resnično obdana s soncem, dobro ve, kaj pomeni zaznati Božji vzgib, slišati Besedo, tvegati in jo sprejeti. Dobro ve tudi, da se da vse Božje splaviti. V marsikateri situaciji se je zavedala prisotnosti zmaja, ki je želel požreti njeno dete. 

Prvič je to občutila pred sinovim rojstvom, ko je bilo v nevarnosti njeno in otrokovo življenje, nato v visoki nosečnosti, pa takoj po rojstvu, ko je ta zmaj divjal in rohnel nad betlehemskimi otroci. Nato so bili zmaji pravoverni Judje, ki so o Bogu vse vedeli, farizeji in pismouki, ki so izrekli dokončno obsodbo, vmes pa nepregledna množica tistih, za katere je Beseda bila pretežka, neprebavljiva in so morali oditi ali pa so kar prosili Jezusa, naj odide iz njihovih krajev.

Enaka drama se ponavlja danes. Vsi smo ta noseča žena, vsi smo noseči z navdihi Svetega Duha, ki nenehno delujejo v nas, prebujajo, spodbujajo, vodijo in usmerjajo. Vsak dan se tako v nas odvija boj med Božjimi in našimi glasovi.

Še vedno ostaja veliko zmajev, ki nenehno poskušajo napasti našo veličino in identiteto Božjih izvoljencev, svetih in ljubljenih, obdanih s soncem in s krono zvezd. Danes se ti zmaji imenujejo drugače, a niso nič manj agresivni in napadalni kakor tisti, o katerem govori Razodetje: imajo veliko glav, veliko obrazov in na veliko načinov sikajo. A vsi, čisto vsi, želijo uničiti to, kar Bog v svoji dobroti spočenja v nas.

Zvezde so že pri Abrahamu veljale za priče Obljube, ki jo je Gospod prisegel svojemu izvoljencu. Vsak od nas nosi v srcu te zvezde, sij nebes, ki ga je Gospod položil v vsakega z namenom, da bi njegovo življenje postalo izpolnjeno in sveto. In vsak od nas nosi v srcu kakšnega zmaja, ki s svojim repom meče te zvezde z neba, da bi nas prepričal, kako Obljuba ni resnična, kako nas Bog zavaja, kako smo nič in kako postanemo nekaj le, če prisluhnemo njegovemu sikanju.

Marija je danes še posebej pred nami kot tista, ki je zmogla ostati zvesta do konca: ponižna v poslušanju in velika v sprejemanju. Bila je tista, ki je zmogla Besedo vsakič znova, v vsakem obdobju življenja na novo donositi in roditi.

Deteta pa, ki ga je rodila, nikoli ni obdržala zase. Njega, ki ga je spočela in rodila, se ni oklepala, ni ga zadrževala zase, ampak ga je podarila naprej za vse.

"Dete je bilo vzeto k Bogu, žena pa se je zatekla v puščavo," nadaljuje Razodetje.

Ja, včasih je potrebno skozi samoto in puščavo, da se česa nehamo oklepati, temveč sebi in drugim dovolimo svobodo podaritve.

Marija tako podarja naprej. Ne ostaja zaprta vase, temveč odide, v hribovito deželo, k Elizabeti, da bi podarila naprej. Da ne bi gospodovala, ampak služila.

Puščava, hribovita dežela … Vse to postajata simbol podarjajočega življenja slehernega med nami.

Marija tam pri Elizabeti zapoje hvalnico. Njemu, ki je storil, da je njeno življenje postalo rodovitno, sveto, bleščeče, obdano s soncem in sijem dvanajstih zvezd. To je tudi naš cilj, k temu smo vsi poklicani. Prva pred nami pa gre Ona, najbolj varna vodnica skozi večkrat zelo zahtevne in nezavarovane poti hribovitega sveta življenja.

Ko se torej naslednjič zazremo v podobo Marije, ožarjene s soncem in obdane z zvezdami, se spomnimo tega cilja, h kateremu smo poklicani. Spomnimo se Očetove obljube in v zaupanju vanjo izrecimo vse potrebne "da" Gospodu in vse potrebne "ne" zmaju.

Samo tako bo lahko zaživelo tisto, kar Oče od nekdaj želi, da bi bilo rojeno po našem življenju.

Kako rešiti problem?

17. nedelja med letom

Življenje postavlja pred nas vedno nove izzive in vprašanja, ki nas ohranjajo budne. Tudi sredi vročine in "na plaži". Danes nas Jezus popelje v svojo logiko reševanja, ki je v tem, da postanemo dar.

V prvem berilu beremo o nekem možu, ki je prišel in Božjemu možu Elizeju prinesel v vreči kruh iz prvega žita: dvajset ječmenovih hlebov, in svežega klasja.
Pomenljiva je ta podoba.

Neki mož ... večkrat se ne zavemo, da smo obdarovani z vsem, kar imamo in včasih prav posebej s tistim, česar nimamo. Ta neki mož, ki ga prezremo, je v našem življenju pomemben. Simbolizira vse stvari, ki so nam tako zelo samoumevne, da ostanejo brez pomena, brez imena in brez obraza - pač neki mož. Bog pa hoče, da postanejo prav te "samoumevne" stvari v naših očeh zavesten dar, da postanejo konkretnost "petih ječmenovih hlebov in dveh rib".
Pomembno je, da se pričnemo dojemati kot resnični Božji možje in žene, s konkretnim imenom in konkretno obdarovanostjo, kajti vsak od nas je prejel "vrečo s kruhom: dvajset ječmenovih hlebov, in svežega klasja". 

Prav tako je vsak prejel klic, naj vse to živi kot dar za druge: "Daj ljudem, da bodo jedli!" In prav vsak ima ob tem ugovore, težave in blokade.
"Kako naj to postavim pred sto mož?"
A Gospod je odločen in jasen: "Daj ljudem, da bodo jedli! ... Jedli bodo in bo še ostalo!" 

Vse, kar naredimo v življenju na Besedo, na tiho vabilo in vzgib Duha, postane bogato, v obilju, za vse in ima pečat večnosti.
Karkoli pa delamo iz lastnih vzgibov, ki so običajno prepoznani po tem, da bi radi bili pomembni, poznani, priznani, močni in imeli stvari pod seboj, ostane minljivo. Preide, utrudi in nenazadnje umre. Tam ni pridiha večnosti.

Zgodba se ponovi v evangeliju, ko Jezus preko učencev razkrinka omejenost naših notranjih načinov reševanja ter razodene skrivnost rodovitnosti. Pred Jezusom je zopet velika množica in  dejstvo je, da Jezus ob lačnih ljudeh ne more ostati brezbrižen. On je prvi, ki je dar za druge in izpolnjuje s svojim lastnim telesom naročilo: "Daj ljudem, da bodo jedli!" Zato ne more ostati brez odgovora.

A prav tako ob vsaki taki situaciji ne ostane brez odgovora niti Filip v nas, ki išče rešitev najprej v finančni gotovosti in materialni varnosti. Tam, ko je vse pod streho, vse na pravem mestu, dovolj zaloge na TRR ... takrat lahko šele nekaj naredimo. Napaka! Bog deluje obratno in Filipu v nas ne brez razloga ponavlja: "Ne oskrbujte se ne z zlatom ne s srebrom ne z bakrom v pasovih" (Mt 10,9).

Potem, ko Filip preračuna svoje in obupa, se oglasi Andrej, ki išče rešitev in pomoč navzven, horizontalno, pri ljudeh. Išče ali ima morda še kdo kaj, kar bi uspelo rešiti situacijo. Prositi in iskati pomoč pri drugem je zelo pomembno, a tu zdaj ne govorimo več toliko o reševanju težkih situacij, kakor o temeljni drži, h kateri nas vabi Jezus, da bi naše življenje postalo resnično rodovitno. 

"... ne s popotno torbo ne z dvema suknjama ne s sandali ne s palico ..." (Mt 10,10) kar bi lahko prevedli: "Naj vaša dejavnost ne sloni na ničemer drugem, kakor na meni!". V tem je namreč vse, kar je potrebno, da seme obrodi. 

Filip in Andrej v nas prideta samo do določene točke, ne poznata pa izhoda. Dejavnosti, ki jih delamo z najboljšimi nameni in željami, a niso resnični odgovor na klic Drugega, pridejo samo do ene točke. Lahko obrodijo mnoge sadove, lahko so lepe, a zahtevajo statistiko, da bi se lahko ponašale. Zahtevajo množice, zahtevajo priznanja in uspeh. Jezusova logika pa rodi sadove, ne uspeh. 

Jezus nas vabi, naj se usedemo po tleh. Kakor bi želel reči: "Gremo po vrsti". Želi, da postavimo stvari v pravi vrstni red, da postavimo glas Filipa in Andreja v nas za glas Gospoda in ne obratno. Potem povabi, da se zavemo svoje konkretne obdarovanosti s "kruhom in ribami", konkretnih sposobnosti in želja ter jih vrnemo Njemu. Zakaj? Ker se edino tako lahko zgodi skrivnostna preobrazba in je vse, kar je vrnjeno, ne več samo človeško, ampak božječloveško, ki nosi v sebi večnost in vselej nasiti. 

Človeško delanje projektov utrudi, izmuči in postavlja glavni temelj na statistiko, na tisto, kar se vidi. Izvajanje dejavnosti kot odgovor na vabilo, na Besedo, pa so rojene vedno iz malega, nevidnega, želijo sodelovanja, vidijo koščke in so v presežku. V tej logiki človeku ni potrebno, da se ubija in rešuje nemogoče stvari, temveč, da se v zavedanju lastnih sposobnosti podari Gospodu, naredi svojih "pet hlebov in dve ribi" ter pusti Gospodu vse ostalo. 

Sliši se preprosto, a ko se ozrem okrog, se mi zdi, da je le malo ljudi odkrilo skrivnost te gore, kjer Gospod razodeva velike skrivnosti. 

Želim si, da bi za vsakega od nas veljale besede iz drugega berila: "Živite vredno klica, s katerim ste bili poklicani." Ko se človek zave, da ga Gospod naslavlja, potem postane vse življenje in vse delovanje odgovor na klic, božječloveško in ne več le človeško načrtovanje in poskus uspešne izpeljave osebnih projektov.

Zopet nas vabi v preobrazbo, na drugo stran jezera in zopet vabi, da pustimo preoblikovanje v notranjosti. Bolj pomembna je torej ena stvar, narejena kot odgovor na Besedo, pa čeprav se ne vidi navzven in ni senzacionalna, kakor tisoč drugih, s katerimi se lahko ponašamo, a so storjene iz lastnih načrtov. 

Kajti prva ima pečat večnosti, nasiti in je v presežku, druge pa se nekje na poti ustavijo, izžamejo in nas pustijo prazne.

Ko si tudi Ljubezen odpočije

16. nedelja med letom

"Pojdite sami zase v samoten kraj in si malo odpočijte!"

Kako blagodejno deluje ta Gospodova beseda. Potem pa se zazdi, kakor bi nam nekdo nenehno hotel ta počitek ukrasti. Ko učenci z Jezusom dospejo na ta "samoten" kraj, jih tam pričaka nova, lačna množica. In Jezus začne učiti.
Na podlagi lastnih izkušenj to Jezusovo dejanje radi prevajamo v navodilo, kako se ne smemo nikoli odpočiti, kako naj se nikoli ne ustavimo in kako naj nenehno samo delamo in se dajemo na razpolago. Vendar je to miselnost sodobnih služb in direktorjev, ne pa Boga! Ravno On nas želi naučiti počitka, ker ve, kje je resnični počitek in resnično življenje.

Ve, da si duša in telo spočijeta, ko imata smer, cilj, smisel, pot, takrat, ko se življenje pretaka. In učenci so imeli vse to. Imeli so Pot, Resnico in Življenje. V Njem je bil njihov počitek. Na drugi strani pa jih pričaka brezštevilna množica, ki so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, kakor tisti, ki ne vedo, kaj bi s sabo, kje je njihova pot, kam se morajo obrniti, kje iskati življenje.
In v življenju ni večjega napora kakor brezciljnost in brezpotje. Tam se človek izmuči, kar ni težko videti v svetu, ki s svojimi ponudbami povzroča zmedo in zamegljuje edini in resnični cilj.
Jezus torej privošči počitek slehernemu človeškemu bitju, zato začne učiti.

Poleg usmeritve pa je za spočitost potrebno, če ne celo nujno, tudi odpuščanje. Temu se posveti apostol Pavel v drugem berilu. Stene pregrade, to je sovraštva so velik sovražnik počitka duše. Nemogoče je biti človek miru in počitka, ko je srce polno zamere, teže, spominov, ki ubijajo, besed, ki režejo, ran, ki še vedno krvavijo in spodbujajo maščevanje. Tako stanje človeka izpije. Tudi sem vstopa Kristus, ker se mu to ubogo in razkropljeno ljudstvo smili, ker mu privošči počitek in ne utrujajoče razdvojenosti.

On je naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem da je podrl steno pregrade, to je sovraštvo. V svojem telesu je odpravil postavo zapovedi v predpisih, da bi v sebi iz dveh ustvaril enega, novega človeka. Vzpostavil je mir in po križu v enem telesu oba spravil z Bogom, ko je v samem sebi uničil sovraštvo.

V Kristusovem telesu je vsako zlo premagano in preoblikovano. Smrtonosni strup, ki po naši človeški postavi zahteva povračilo, je odnesel na križ, ga posrkal v svoje Telo, da bi ne imeli več razloga za razprtije. Uničil je tisto, kar razdvaja, da bi v Njem ponovno postali občestvo bratov in sester. Občestvo ljudi, ki si upajo živeti odrešene odnose! Ti namreč spočijejo in napolnijo, ker črpajo iz odrešujoče ljubezni, ki nas edina usposablja za sinove in hčere istega Očeta.

"Gorje torej pastirjem in vsem tistim, ki še vedno ravnajo po svojih človeških merilih in postavah, ki pasejo in ravnajo po svoje, glede na svojo korist in priznanje," bi nadaljeval Jeremija.
Ko namreč izstopimo iz Odnosa in pasemo po svoje, razženemo in razkropimo mnogo skupnosti, porušimo mnogo odnosov, ubijemo veliko ljubezni. Ker ravnamo kakor z nekom, za katerega nismo odgovorni ali z nekom, ki nas ogroža v naši, z naporom pridobljeni poziciji. Ta drža nima nič skupnega z življenjem v Kristusu in njegovem telesu, zato gorje takim.

Mislim, da bomo vsi mogli dajati odgovor zato, da je vedno več ljudi, ki so nastrojeni proti Cerkvi, proti kristjanom. Eno je delo Satana, ki gotovo ne miruje, drugo pa je naše življenje, v katerem tolikokrat vero, ki je Odnos s Kristusom, zamenjamo za religijo, v kateri drug do drugega ravnamo po človeški postavi. Vračamo, opravljamo, tekmujemo, igramo predstave, ki jih je svet sit, ne prinašamo pa Kristusa. Ko nas torej ljudje vidijo utrujene in izmučene, pričujemo, da smo izgubili Odnos, izgubili sinovstvo in izgubili brate.

Zato Gospod tudi danes ne neha klicati, naj se vrnemo k Njemu, naj resnično živimo druženje z Njim, naj sprejmemo spravo, ki je že dobljena z njegovo Krvjo in zaživimo medsebojne odnose na nivoju Božjega otroštva.
Jezusov pogled na množico, utrujeno, zmedeno, skregano in razpršeno, prebudi Božje sočutje. In ta Ljubezen se ne ustavi dokler ne vidi našo vrnitev v Odnos, na Pot, v Življenje, v odpuščanje. Tam se rodi Cerkev, tam se rodijo lepi odnosi, tam se rodi Kristus v ta svet.
In samo tam si tudi Ljubezen, lahko odpočije.

Kaj je Božja volja?

15. nedelja med letom

Kolikokrat se sprašujemo o tem, kaj je Božja volja, jo vlačimo po ustnicah in zlorabljamo ob vsakem dogodku, ki se zgodi po ali ne po Njegovi volji? Kaj vse prilepimo na Boga in na koliko greha zalepimo etiketo: "taka je Božja volja"? Kam vse lepimo ta naziv - Božja volja!

Greh, krivica, smrt nikoli niso bili in nikoli ne bodo Božja volja in samo naši načrti in naši projekti kot poskus samouresničitve tudi ne. Boga smo v marsičem začeli dojemati kot "urad za prejem dovolilnice", da izpolnim svoj načrt, svoje ideje. In ko se te sesujejo, ker so pač človeške in ker kot take zmorejo pripeljati samo do velikega petka, začnemo iskati krivca. Kdo bi bolje ustrezal tej vlogi kot po naši meri skreiran "Bog" in njegova čudna volja?
Naj bo dovolj te otročje vere, ki ni drugo kot navadna religija, ki v sebi ne nosi niti kančka življenja!

On nam je že razodel skrivnost svoje volje, piše Pavel Efežanom.  
V njem ste tudi vi slišali besedo resnice, evangelij vašega odrešenja. Vanj ste tudi verovali in v njem prejeli pečat Svetega Duha, ki je bil obljubljen. V nas je izlil milost z vso modrostjo in razumnostjo. To je torej Božja volja - da ostanemo v Kristusu. Da ostanemo to, kar smo, po njegovi krvi odrešeni in ukoreninjeni v Kristusovo telo. Tam je naše mesto in tam se da živeti samo kot sinovi in hčere. Takšen je bil blagohotni sklep Očetove volje, (...), s katero nas je obdaril v ljubljenem Sinu.

Mi se niti ne zavedamo tega, kar smo v krstu prejeli. To novo življenje, ne več kot individualisti, ampak kot osebe, ki živijo občestvo v njem, z njim in po njem, zraščeni, kot mladika na trti, ki prejema isti sok, isto ljubezen, ki je med Očetom in Sinom. To je Sveti Duh.

In samo tisti, ki živi v Kristusu, ki živi občestvo Telesa, je lahko poslan. Jezus je dvanajstere najprej poklical k sebi, nato jih je poslal. Po dva in dva.
Najprej jih je poklical v občestvo z Njim, jih spremenil iz individualistov v osebe, ki so sposobne daritve. S tem, ko jih je zbral v sebi, jih je naredil tudi brate med seboj, zato jih pošilja po dva in dva.

Samo naši medosebni odnosi bodo tisti, ki bodo pokazali koliko in kako zares živimo odnos z Očetom. Vedno bo tako! Ker se odrešeni, svobodni in ljubeči odnosi ne morejo roditi nikjer drugje kakor v maternici Odnosa, v maternici Trojice.

Zato bomo učenci samo toliko pričevali zanj, kolikor bomo živeli take odnose. Tam not, med "dva in dva", se namreč preverja Resnica.

Pošilja jih brez vsega, njihov edini temelj mora biti On in ne oni sami ali kak drug nadomestek. Kdor ne živi Odnosa ne more biti poslan, lahko se le "avtopošlje". Tak pa ne bo nikoli pričeval za Kristusa, ker bo moral nenehno dokazovati sebe in reševati sebe pred drugimi. Taki preroki delajo veliko škodo ne samo Cerkvi ampak celemu človeštvu.

Izpolnjevati Njegovo voljo je torej ostajati v Njem, poslušni Njemu in izpraznjeni sebe. Kajti On dela drugače, kot bi storili mi.
Mi delamo tradicijo, delamo na osebnem naporu in delu, delamo preroke, ki so sinovi prerokov, Gospod pa gre in vzame izza črede, izza smokve. Tam, kjer človek ni pripravljen, kjer je človek ubog in potrebuje Njega. Bog začne delati tam, kjer je "jaz s svojimi lepimi projekti" končno umrl.
Tam, samo tam je v človeku prostor za Boga. Samo tam lahko pride do čudovite združitve človeškega in Božjega, samo tam se rodi nekaj, kar je pristno, ker je večno.

Počivanje na ljubkih pašnikih

Današnja Beseda in praznik slovanskih apostolov nas upravičeno vodita do razmišljanja o treh pomembnih vidikih našega duhovnega življenja in življenja velikonočnega kristjana; o Pastirju, o podaritvi svojega življenja ter o evangelizaciji.

Gospod se preko preroka Ezekijela predstavi kot skrben in srčen pastir, tisti, ki bo sam skrbel za svoje ovce, gledal na svojo čredo, jih iskal kolikor dolgo bo potrebno, da bi jih iz razkropljenosti pripeljal domov, v umirjenost in prisotnost. Govori o ljubkih pašnikih in sočni, obilni paši, ki bo povsod, po dolinah, v naseljih, na gorskih višinah. Ker govori o notranjem počitku in notranji paši duhovnega človeka, ki izkusi Boga in se mu prepusti. Takrat lahko središče mesta postane ljubki pašnik. Ker gre za pašnik duše.
Ta opis se kakor prelije v evangelij, kjer apostol Janez poglobi podobo Pastirja z opisom Jezusa, dobrega pastirja. Bog, ki se že v stari zavezi razodeva po prerokih, se konkretizira v Jezusu Kristusu, ki daje svoje življenje.

Ključna drža duhovnega človeka je torej duhovna ponižnost, majhnost pred Gospodom. Da bi ga lahko spoznal in okusil. To pa zmore samo nekdo, ki ima o Bogu pravo podobo. Ljudjem s podobo avtoritarnega voditelja, ki ne upošteva drugega, ampak samo nasilno vlada, se podoba poslušanja in prepuščanja zagotovo upre. Enako tistim, ki si v vodenju predstavljajo pohlevno uboganje ali nenehno zatiranje samega sebe v službi tega, da voditelju raste ego.
Ob takih podobah vsak zdrav človek pobegne koliko le more stran, se upre in kriči v bolečini izgube, saj vsaka duša hrepeni po Voditelju. Za take popačene podobe smo v veliki meri krivi ljudje sami, naši odnosi, naše boleče izkušnje in klerikalizem. Nič od tega ne pomaga Bogu, da bi se lahko razodeval svojim ljubljenim otrokom.

Zato je ključnega pomena kakšno podobo Boga ima posameznik. Ključnega pomena je zapustiti svojo popačeno podobo in pripraviti prostor zato, da se Gospod sam razodene. In se. Le duša se mora izprazniti svojega, da lahko izkusi Resnico dobrega pastirja, resnico Nekoga, ki je tam, edini, ko napadejo volkovi. Ne pobegne, ne zamiži, se ne skrije, ampak da svoje življenje.

Človek, ki torej izkusi resničnega Pastirja, se v hvaležni ponižnosti pusti voditi in nenehno okušati, kako Nekdo zanj ne prešteva, ampak daje do konca. Vedno. Šele iz tega spoznanja sledi naslednji korak - hrepenenje in želja, da bi tudi sami postali dar za drugega. Ko v polnosti okušamo podarjajočo Ljubezen, ki skrbi in išče sočno hrano vsaki duši posebej, takrat smo iz te polnosti Ljubezni in v samo njeni moči usposobljeni podariti sami sebe. In tako izpolniti cilj zaradi katerega smo na svetu.

Apostol Pavel Tesaloničanom opisuje prav to. Oni, apostoli, ki so se osrčili v našem Bogu in iz Njega samega prejemali moč, so zmogli nastopiti ponižno, kakor mati neguje otroke. Niso se več zanašali na svoje moči, kajti potem ne bi po prestanem trpljenju v Filipih, nadaljevali z isto srčnostjo. Človeško to ne gre. In predvsem ne bi zmogli priti ponižno, v zavesti, da si sami niso prislužili ničesar.

In Pavel govori o tem, da ne iščejo oblasti, ne iščejo človeške časti ne rabijo priliznjenega govorjenja, ker so spoznali Pastirja. Zato so jim najprej pripravljeni dati življenje. Življenje si pripravljen dati samo, ko si ti sam ljubljen z Ljubeznijo. In šele, ko upaš podariti samega sebe, lahko oznaniš evangelij. Kajti to je edini kanal, da Božji evangelij zmore doseči srca. Kajti evangelij je ravno to - veselo oznanilo resnične, konkretne podobe Boga, ki misli zares in ne pobegne, ampak da sebe, da ljubezen, ki jo je sam prejel od Očeta. Da bi tudi mi delali enako.

Takrat sami postajamo evangelij in kolikor je potrebno, ga dodamo tudi z besedami. To je evangelizacija. Pravo nasprotje udarnih pohodov, vzhičenih sklepov in želje po spreobračanju drugih. Ne, evangelizaija se začne pri čiščenju lastne podobe Boga. Pri tem, da dopustim razodetje Boga v konkretnosti mojega življenja in se mu pustim ljubiti, nato pa spontano voditi. Potem sem pripravljen dati življenje. Znotraj te dinamike pa že nastaja živi evangelij, ki ga ljuje, ki niso iz tega hleva, pa tudi tisti, ki so, lahko zaznajo, okusijo in po njem zahrepenijo. In tam, samo tam, nastane prostor za Besedo.

Naj se tudi v tem poletju naše srce napije ljubeče Navzočnosti, da se bo upalo podarjati in privlačiti mnoge.