Kako ljubiti sovražnike?

7. nedelja med letom

V stari zavezi srečamo Davida, za katerega je Gospod rekel, da si je poiskal moža po svojem srcu
(1 Sam 13,14). Ta mož se odpove zločinu nad Savlom, ki ga iz zavisti in ljubosumnosti preganja, saj je David imel boljši uspeh kakor Savel. Odlomek se nahaja po tem, ko je David že prizanesel Savlu in ga ne ubil. Sedaj se pojavi nova priložnost, da sovražnika ubije. Celo Gospod da trdno spanje na Savla in njegovo ljudstvo in Davidu prepusti vso svobod odločanja. A David ostane Gospodov maziljenec in ne iztegne roke nad drugim Gospodovim maziljencem. Ker ve, da je sam maziljeni in ve, da je v njem Gospodov Duh, tudi sam ne poseže po maščevanju, jasno pa pokaže Savlu, da je šel preko vseh meja.

David že nosi prvine Duha in vendar še vedno v Stari zavezi govorimo o prvem človeku, o prvem Adamu, ki je postal živa duša, kakor piše Pavel Korinčanom, ki pa se je od Boga odrezal. David se trudi izpolnjevati postavo in zapovedi, vendar bo, kakor vemo, pozneje pri Uriju, možu Bersabeje, podlegel in storil dvojni zločin.

V evangeliju pa že nastopi čas Obiskanja, čas milosti, čas Kristusa, ki pelje dlje, naprej in globlje ter uči nov nauk z oblastjo (Mr 1,27).

Vam pa, ki poslušate, pravim (...) 

Ne pravi komurkoli, ampak nam, ki poslušamo in je v nas njegova Beseda in smo zato v Njem in On v nas. Če pa smo v Njem in se po nas pretaka Njegova kri in isti Sveti Duh, ki je njega obudil, potem je osnovni DNK kristjana neogroženost! Ne more biti drugače.

Noben otrok ni ogrožen dokler je lahko v naročju svojih staršev. Mi pa smo ne samo v naročju, ampak celo deležni istega Božjega življenja, ki je v Očetu in Sinu in Duhu. Zato: ne iz svojih moči ali sposobnosti, ampak zato, ker smo v Kristusu in neogroženi, "ljubite svoje sovražnike, delajte dobro tistim ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molite za tiste, ki grdo ravnajo z vami."

Od kje taka velikodušnost? Preprosto iz zavedanja Kristusove obljube: "Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke" (Jn 10,29).
Oče je edini, ki je večji tudi od zla, zločinov in krivic, zato je edini, ki bo vedel, kaj s temi zločini in krivicami sovražnikov, Za nas je pomembno to, da ostajamo v misli poslednjega Adama, ki je rojen iz oživljajočega duha, iz Svetega Duha.

Jezus v evangeliju ne govori o tem, da vsak lahko počne karkoli, še posebej kristjanom, ki naj bodo tiho! Nikakor! Nikdar ne reče, naj zločini ostanejo prikriti in skriti, zločinci pa brez obravnave. To so koraki, ki nas čakajo tudi v Cerkvi in nujno in prav je, da se grobovi odprejo in se naredi jasno mejo in ločnico med dobrim in zlim, med žrtvijo in storilcem.

Tu Kristus govori o nečem drugem. Govori o tem, da so krivice priznane in se dobro ve, kje nekdo jemlje plašč, kje udarja po licu, kje prosi in ne bo dal nazaj ...
Pavel Korinčanom tudi piše: Ni najprej to, kar je duhovno, ampak to, kar je duševno, zatem to, kar je duhovno. 

Duševno so čustva in misli, razum in volja, za katere je pomembno, da so jasne in da se jih razloči.
Tisti pa, ki imamo Kristusa in njegovega Duha in zato vstopamo v prostorje življenja po Duhu, smo povabljeni, da ta ista čustva, misli, razum, voljo in tudi telo naravnamo na postavo Duha. Na postavo Ljubezni, ki edina daje neogroženost in zato tisti, ki je resnično v Kristusu, nima sovražnikov. Pri težkih zločinih je to pot, ki vključuje tudi obravnavo zločincev.

Evangelij je preprosto in močno povabilo, naj ne postanemo podobni zlu, ki je okrog nas in nas napada, temveč naj ostanemo podobni Očetu in ostanemo sinovi Najvišjega, kar je že ogromno plačilo, saj ni lepšega kot življenje v resnični ljubezni in svobodi.

Vse to nas torej nikakor ne odvezuje od tega, da bi spregledali in pokrili vse, kar se ne bi smelo nikdar zgoditi. Potrebno je krivici dati ime in jo obsoditi, zato da se lahko stopi v proces odpuščanja. Temeljno, kar je Kristus počel v času aktivnega delovanja, je bilo razmejevanje med zlim in človekom. Osvobajal je človeka s tem, da je poimenoval zlo ter ga razkrinkal in ločil od človekovega srca in duše. Zato je potrebno razkrinkati zlo in okrepiti novega človeka, ločenega in razmejenega od zla in ki je nato poklican, da prejme in živi kot oživljajoči duh!

Kot otrok Najvišjega, ki ostaja sin in ne suženj zlu. Ostaja sin in zato poln Življenja, poln oživljajočega Duha, poln Besede in zato tisti, ki ga nihče ne more ujeti, temveč lahko sam, kakor prižgana sveča, prižiga tudi druge! Brez meja in ogroženosti, ker smo bili mi prvi ljubljeni sovražniki. Zato lahko kot ljubljeni sovražniki postanemo tisti, ki ljubijo sovražnike.

Gora

Sobota 6. tedna med letom

Smo na gori Tabor, skupaj s tremi učenci in Jezusom, ki se pred njihovimi očmi spremeni v silno bela oblačila. Odlomek je v drugem delu Markovega evangelija, potem, ko je Jezus prvič že napovedal resnično podobo Mesija, ki bo moral veliko trpeti, biti zavržen, umorjen in bo po treh dneh bo vstal (prim. Mr 8,31).

Na tej gori se pojavi v vsem svojem veličastvu in pokaže, kako je On dopolnitev postave (Mojzes) in prerokov (Elija). On je središče in na tej gori se začenja novo občestvo tistih, ki bodo sledili Milosti.
Učencem je tukaj dano močno okušanje te nove resničnosti Kristusa, ki pa jo bodo poklicani živeti v dolini, kjer tega okušanja ne bo več ali ne bo tako očitno.

Vsak od nas ima svojo goro Tabor. Vsakič, ko stopimo v Besedo, nam ta pripravi neke vrste spremenjenje, ko sebe in podobo Boga vidimo drugače, v pravi luči. To so močnejši trenutki Milosti, običajno pospremljeni tudi z močnejšim doživljanjem, v katerem se nam vsaka stvar zdi lažja in bi zato delali ogromno stvari. Postavljali bi šotore, ustvarjali nove projekte, spreminjali svet. In dejansko smo takrat, ko nas Milost preseneti, tudi mi skupaj z učenci sprva zbegani. In morda zato kakor Peter preveč govorimo in delamo prehitre načrte.

V tej naši zbeganosti nam Oče ponovno prihaja na pomoč in nas usmerja: "Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!"
On je tista Beseda, ki pokaže naprej, ki edina ve za pot, ker je Pot. Zato poslušanje! Poslušanje, da bi navdihi dozoreli. Kako pomembna glagola, ki nam ne gresta najbolje.

Ko se "močnejši dotik" milosti konča, ko se ponovno pojavi "dolina", pa smo poklicani
živeti iz spominjanja milostnih trenutkov in milostnega dotika. In v veri hoditi v Resnici, ki nam jo je bilo dano za hip okušati ali zreti.

Za rast, zorenje in odraslost odnosa je tako nujna dolina. Dolina, v kateri se ne vidi in kjer je temeljna vera. Za dolino veljajo besede iz pisma Hebrejcev: "Vera je trdno prepričanje o tem, kar kdo upa, prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo". V dolini se ne vidi več, v močni veri v to, kar nam je bilo razodeto pa smo poklicani hoditi vse do končne gore Tabor - nebeškega Jeruzalema in ga ustvarjati že med potjo življenja.

Peter - skala

Sedež apostola Petra

Ti si Peter - skala in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. 

Močna obljuba, ki jo tisti dan v Cezareji Filipovi sliši Peter potem, ko Jezusa prepozna za Odrešenika in Božjega Sina.
Nemogoče je, da bi Peter sam, iz svoje človeške narave to ugotovil, saj je človeška narava na vse zmožna gledati le skozi tisto, kar sama pozna. Zato pride najdlje do tega, da je Jezus Janez Krstnik, morda Elija, morda Jeremija ali kdo izmed prerokov, izmed tistih torej, ki so jih poznali.

Potrebno je življenje po Duhu (prim. Rim 8,11), da se lahko rodi novost in človeško srce prepozna Kristusa. To je milost. Ni sad napora, ni sad Petrove modrosti, saj je toliko odlomkov njegovih "padcev" in pričujejo kvečjemu nasprotno. Oče je tisti, ki se je Petru odločil podariti svojega Duha, mu razodeti Resnico in ga izbrati za tistega, ki bo Peter - skala.

Peter je torej močen toliko, kolikor je naslonjen na Skalo, ki je Kristus in ne Peter. Temeljna skala Cerkve je torej Kristus. Naslonjen Nanj, deležen Njegovega Duha, pa tako tudi ta Jonov sin postane močen. Zato je Cerkev vse do danes toliko sveta kolikor sloni na Kristusu in toliko grešna kolikor nasede zgolj človeški miselnosti.

Ker pa je Kristus nepremagljiv, je taka tudi njegova Cerkev. Smo pa vsi odgovorni zanjo, zato je še kako pomembno, da si vsak kristjan dovoli pasti na pašnikih dobre paše, se pusti voditi po pravih potih in uživa hrano, ki dušo poživlja in jo vodi k vodam počitka (Ps 23). Edino tako bomo vsi dišali po Pastirju in opravljali poslanstvo, ki nam je zaupano v Cerkvi.

Pastite torej Božjo čredo, ki je pri vas, in pazite nanjo, ne prisiljeno, temveč prostovoljno, kakor hoče Bog. In Ko se prikaže najvišji Pastir, boste prejeli neminljivi venec slave. 

Pokaži nam Očeta in zadosti nam bo

Jezusovo darovanje - Svečnica

Danes, ob prazniku posvečenega življenja, bi rada razmišljala o nekaterih pomembnih vidikih življenja vsakega kristjana, na poseben način tistih, ki so izbrali posvečeno življenje. Kajti slednje ni nič drugega kot "ojačan volumen" življenja po krstu!

Že v prvem berilu preroka Malahija beremo: "In naglo bo stopil v svoje svetišče Gospod, ki ga iščete, angel zaveze, ki po njem hrepenite /.../. Toda kdo bo mogel prestati dan njegovega prihoda? /.../. Kajti on je kakor livarjev ogenj, kakor lug pralcev" (Mal 3,1-3). 

• Gospod je vedno prvi. Tisti, ki prihaja, pokliče in spregovori. Tako ostaja tudi edini, ki ve, kam pelje in kaj dela. Potrebno je zato nenehno poslušati in iskati Njega, ki hoče govoriti. Preprosta drža, a tako hitro prekrita z vso navlako odvečnega.

• Gospod prihaja kot livarjev ogenj in lug pralcev. Želi si namreč rodovitne zemlje in mehke gline srca, da bi lahko človeka upodobil po svoji podobi in bi ta resnično ostajal ikona Boga Očeta. Livarjev ogenj je tisti, ki mehča še tako trdo kovino in jo oblikuje. Lug je tisti, ki umije odvečno, vse, kar ne spada na belo oblačilo krsta. Zato sprašujem nas vse; Si upamo prestati dan prihoda, ko smo poklicani zapustiti trdoto, grobosti in umazanijo?

V drugem berilu pisma Hebrejcem beremo, kako se je Kristus utelesil, "da bi s smrtjo zrušil tistega, ki je imel oblast nad smrtjo, to je hudiča, in bi rešil nje, ki so bili v strahu pred smrtjo vse življenje podvrženi sužnosti."

• Kako hitro in močno se prepozna kristjana, ki ve, da je rešen glavne smrti, ki je edina imela oblast nad nami in kateri je tisti, ki še vedno živi v strahu zase. V strahu, da bo nekaj vzeto, nekaj spregledano, nekaj poteptano, nekaj prizadeto. Seveda boli, ampak človek, ki že ve, da je najden in rešen postave samega sebe in strahu zase, preprosto izžareva svobodo in privlačnost, ki edina prepriča. 

V evangeliju srečamo starčka Simeona in prerokinjo Ano, ki sta tako lepa podoba preroške drže, ki naj bi jo imeli vsi mi, zlasti posvečeni:

• Starček Simeon je bil poln Svetega Duha, nenehno v dialogu z Njim in nenehno odprt Njegovim navdihom. Bil je odprt in je pričakoval. Zato je lahko bil obdarovan. Izpolnila se je obljuba, položena v srce, v katero ni nehal verovati in se nanjo ne naveličal čakati.
  
  
• Prišel je po navdihnjenju v tempelj. Kako močna podoba. Prišel je Sveti Duh in on mu je odgovoril. Prišel je angel in Marija mu je odgovorila. To so ljudje, ki se niso prepustili ravnodušju in niso zamahnili z roko, češ, da so si vse sami izmislili in tako našli razlog, da ostajajo na mestu. Ne, pustili so se premakniti. Upali so si na prvo mesto postaviti Odnos in ne darove, ki prihajajo iz tega Odnosa in so zato bili pripravljeni na pot. Pripravljeni na spremembo. Brez elastičnosti zato preprosto ni duhovnega življenja, še manj posvečenega. Ne gre. Ker postanemo neokusno rigidni.

• Simeon je bil starček in zato ostaja simbol modrosti. Dar modrosti pa je ravno to, da prepoznamo Kristusa tam, kjer je in ne tam, kjer bi ga sami želeli videti. Prepoznamo ga tudi v podobah, ki nas presenetijo - v podobi malega otroka v rokah revnih staršev (v.28), v tujcu, ki se dela, da gre dalje (prim. Lk 24,28), v tistem, ki ozdravlja hrome, slepim daje vid, gluhim, da slišijo ter ubogim oznanja kraljestvo (prim. Mt 11,5), v neznancu, ki stoji na bregu in se ne da prepoznati zemeljskemu pogledu (prim. Jn 21,4). Potrebno je prejeti duhovni pogled, oči, ki vidijo "onkraj" in "skozi", da bi videli skrivnosti Kraljestva, ki se skrije v majhno, drobno, od sveta že spregledano. To je preroški pogled.
• Da bi tudi mi na koncu dneva  znali leči s Simeonovo hvalnico na ustih. S to zahvalo za milosti, da so naše oči smele v tistem dnevu, na tolikih mestih in v tolikih ljudeh videti zveličanje, ki ga Gospod pripravlja pred obličjem vseh narodov: "Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvoje zveličanje, ki si ga pripravil pred obličjem vseh narodov (...)"

• Simeon je Marijo in Jožefa blagoslovil. Poklicani smo postati tisti, ki blagoslavljajo, kar pomeni tisti, ki dobro govorijo (it. benedire). Vstopiti med tiste, ki blagoslavljajo one blizu in one "zunaj", tiste, ki ljubijo in tiste, ki se zdi, da so sovražni in nasprotni. Biti Božji preprosto pomeni biti poln Besede, ki ne more drugače kakor deliti blagoslov in življenje, kamorkoli pride. 
• Posvečena oseba in vsak kristjan pa je poklican tudi, da (p)ostane "stražar" in "vratar", tisti, ki nikdar ne zadremlje in ne zaspi, ampak ostaja buden in tako sposoben prepoznati znamenja časov, ki kličejo. Kot taki pa pripravljeni tudi na nasprotovanja.
  "Ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu bo nasprotovalo (...)"
• Če smo oblekli Kristusa, pač ne moremo biti nad Njim, ampak živeti kakor On. "Če so preganjali mene ..." (Jn 15,20). Poklicani smo postati evangelij, ki vznemirja in budi. Ne s silo ali z moralo, ampak s privlačnostjo. Zato je potrebno evangelij najprej obleči in "biti z njim". Potem nas ta evangelij lahko pošilja (prim. Mr 3,14).
• In nenazadnje smo poklicani postati prerokinja Ana, ki ni zapuščala templja in je služila Bogu noč in dan. Postati ta tihi tempelj Božje navzočnosti, svetilnik, ki v sebi nosi Luč, majhen Betlehem, ki je privlačen zaradi Kristusa - Luči, ki je v njem in ne zaradi samega sebe, saj je manjši od tisoč Judovih mest.
  Poklicani smo postati polni Boga in prosojni, da svet ne bo gledal nas, ampak Očeta, ki je v nas in ga zaradi naših del slavil.
  Kajti če kaj, potem svet danes kliče: "Pokaži nam Očeta in zadosti nam bo" (Jn 14,8).

Naj bodo naši koraki in naši odnosi zato tista privlačna pot svetosti, ki v sebi nosi lepoto obiskanja!

Telo, ki deluje

3.navadna nedelja

Danes je poseben praznik Besede. Je nedelja Svetega pisma, ta dan, ki je svet Gospodu, našemu Bogu! Dan, ko smo povabljeni, da podobno kakor Izraelsko ljudstvo, ko po dolgih letih babilonskega suženjstva ponovno sliši besede postave in joka od sreče, tudi mi vstopimo v zavest hvaležnosti za Besedo. Kajti brez nje bi bilo res hudo. Izraelci so v dolgih letih odsotnosti besed postave postali presušena zemlja, ki dobro ve, kdaj ponovno pride voda in kako težko je, ko te vode ni in ni.

Kako drugačno moč in užitnost bi imelo naše oznanilo, če bi res verovali, da človek brez evangelija, tega izvira žive vode, umre!

Močna je tudi Pavlova prispodoba Cerkve, ki je kakor telo sestavljeno iz mnogo udov, vsak ud pa ima svoje pomembno poslanstvo. Udje se tako med seboj dopolnjujejo in drug drugega ne ogrožajo!
Nihče torej ne more reči besed; "Ne potrebujem te!" In vendar, koliko takih besed rovari med nami ...
Koliko suhe zemlje, ki čaka, da se Pismo izpolni med nami in nas mazili Sveti Duh, ki je duh občestva, duh odnosov in bližine.

On, Sveti Duh je torej ta kri, ki vsemu skrivnostnemu telesu Kristusa daje hrano in življenjski sok!
On je tisti akter, ki kakor dobra kri hrani in povezuje, da vse skladno deluje. Naša kri je evangelij, je Beseda, ki je polna tega Duha in daje življenje, mazili, izbira, pošilja, jetnikom oznanja prostost, slepim vid, zatiranim svobodo. Ta kri telesa je blagovest, je vesela novica namenjena ubogim, tistim, ki se prepoznajo potrebne vesele vesti.

Brez te Besede, ki se najbolj utelesi prav v evharistiji, lahko še tako krepka roka usahne, posuši in povesi, še tako dolga noga opeša in pade ... Potrebno je Življenje in akter le-tega vsekakor ni človek. Kako hudo je torej, ko človek misli, da mora celemu svetu pokazati "svoje mišičaste roke" in naše dejavnosti niso več sad Duha, ampak rezulat napora. In kako hudo je, ko se roka in noga kregata, katera je pomembnejša.Takrat Kristusovo telo izgubi pričevalnost.

"Med vami naj ne bo tako..."(prim. Mt 20,26), odgovarja Kristus takratnim učencem in nam danes.

Naj bodo torej naša srečanja v tem tednu maziljena in namenjena blagovesti - dobri besedi. Naj bodo taka, ki bodo vračala očem vid, odpirala zaklenjena vrata ranjenega srca, osvobajala odnose, zatirane od zamer in sovraštva, zavisti in strahu zase.

Naj bo po nas temu tednu, mesecu in letu resnično oznanjen čas Gospodove milosti!

Nova zaveza

2. nedelja med letom

Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev, pripravljenih za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere.

Ti vrči, kamniti, suhi in prazni so simbol stare zaveze, ki je s svojo postavo omogočila zgolj prepoznanje, da v teh vrčih - človeku, ni življenja. Da je suh in prazen, ker je izgubil Milost.
Kristus torej vstopa v to in s spremenitvijo vode v vino naznanja prihod nečesa popolnoma novega. Naznanja, da se je približalo nebeško kraljestvo (prim. Mt 4,17), da se je približalo Življenje in te suhe, kamnite vrče nikoli zveličavnega človeškega napora, napolnilo z življenjem Duha.

Kaj lahko ob tem stori človek? Prisluhne glasu Matere, ki nas spomni, da smo brez Sina suhi, neprivlačni in prazni. Vsi imamo ta glas v srcu.
Potem lahko te vrče začnemo polniti z vodo, ki je Božja beseda. Ko smo namreč dovolj dolgo pod tem izvirom Besede, bo ta živa voda izpodrinila iz vrčev vso umazanijo in grenkobo, ki jo za sabo pustijo laži, zamere, človeška preračunljivost. Izpodrinila bo grenkobo in napolnila "luknje", ki jih je v nas pustil greh.

To lahko naredimo mi. Potem pa naj mesto dobi Duh. Dovolimo mu, da opravi svoje. On je tisti edini, ki lahko človeško spremeni v Božje. Še več, ki človeško "uporabi", da bi ga prepletel z Božjim. Vodo torej spremeni v vino, ki je simbol življenja in že nakazuje, kako bo to Življenje dalo samo sebe, dalo svojo kri, da bi lahko od lastnega napora anemični človek ponovno hodil v moči milosti.

Končalo se je torej dolgo obdobje, ko je človek sam poskušal priti do Boga in sam napolniti svoje kamnite vrče. Ostal je prazen, suh in po vrhu še neprivlačno izmučen. Življenja pa ni. In zdi se, da mnogi še vedno živijo v logiki stare zaveze, kakor da se Milost še ne bi razodela.

Danes je vsak izmed nas pred nenehno odločitvijo. V katero zavezo bo vstopil? Novo ali staro?

Prerok Izaija že davno pred Kristusom naznanja to novo zavezo, ko se bo graditelj poročil z devico, ko bo nevesta imela moža in se bo Izrael ponovno imenoval "Omožena" ter "Pri njej je moja radost". Naznanja zavezo, ko Ženin sam poišče in rodi svojo nevesto in jo povabi na novo svatbo, v novo zavezo, ki je sklenjena z Njegovo krvjo. Ta pa se je prelila in dala brez zaslug človeka. Preprosto tam je, svatba je pripravljena, samo zajeti je potrebno iz teh polnih vrčev milosti in piti. Piti, da bi tudi sami postali pijača za druge.

V tej novi zavezi se torej rojeva nova nevesta - Cerkev, ki je enost v različnosti. Je tista nevesta, v kateri se, kakor piše apostol Pavel Korinčanom, razodetje Duha daje vsakemu v korist vseh. Isti je Bog, ki deli darove, zato nas ti darovi in karizme nikakor ne morejo ločevati, ampak združevati.

Cerkev, rojena iz strani Ženina, rojena iz Duha, je tako polna tega novega vina, ki vse združuje v eno.
Naj se ta edinost med nami, za katero molimo v tem času, tako začne prav pri tem, da vsak od nas svoje vrče napolni z vodo, kar pomeni, da vstopi v miselnost nove zaveze, v kateri je glavni akter Duh. On nam pripravlja resnično svatbo sredi vsakdana, kjer Ženin daje življenje, da bi mi, njegova nevesta, živeli v polnosti. Ta polnost pa lahko zadiši tudi svetu, ki lepote svatbe odrešenosti, še ne pozna.

Lepota, ki bo rešila svet

Gospodovo razglašenje

Danes praznujemo veličastno razodetje Boga, ki bi ga vsak človeški razum pričakoval v kraljevski opremi. Bog pa svoje veličastvo razodene v majhnosti in preprostosti človeške narave, ki pa z njegovim utelešenjem nikoli več ne bo ista. Za vedno bo v sebi imela tudi Božji pečat.

Že v samem začetku je jasno, da je Bog prišel za vse! Uboge in bogate, učene in neuke, Jude in pogane. Za vse. Daje pa se lahko samo tistemu, ki ima prazno naročje in prostor, kamor Odrešenika lahko sprejme. Zato se Jezusova skrivnost od Marije, Jožefa, Elizabete in Zaharija, ki so bili tisti prvi, katerim je bil razodet način odrešenja, širi naprej najprej preko pastirjev. Ti so bili že zaradi načina preživetja dovolj izurjeni v prilagodljivosti in življenju na poti, da so se bili ob oznanilu angelov, ponovno pripravljeni premakniti naprej. Drugam. Betlehemske poljane niso nudile toliko udobja, da bi jih naredili za nezamenljivi dom. Hiše v Betlehemu pa so že bile samozadostne. Že so nudile tista uspavala, ki človeku preprečijo, da bi se iz svojih navad in udobja premaknil ali dal prostor še komu.

Danes pa zremo prihod modrih, ki so šli na pot morda še pred Jožefom in Marijo. Tudi oni so si upali na pot, čeprav so živeli v udobju. Bili so dovolj odprti in iskalci resnice, da so se prepustili zvezdi, ki se je nepričakovano pojavila na nebu. Za njih, ki niso delili judovske vere, je Bog poiskal drug jezik govorice. Ni jim poslal angela, poslal jim je zvezdo. Bog vsakemu spregovori v njegovem jeziku, zato nihče nima izgovora, kajti resnica se je razodela in je položena na dno slehernega srca. Težava je v naši pripravljenosti ali nepripravljenosti zapuščati staro in stopati na pot novega.

"Prišli smo se mu poklonit."
Tako nekoristno dejanje. Tako nič ne bodo imeli od tega. Človeška logika razmišljanja gre vedno v smer preračunavanja. Zato so vsi ostali, četudi so videli na nebu zvezdo, ki je očitno ni bilo moč prezreti, ostali doma. Ne splača se v neznano zaradi Besede, ko sploh ne veš, kam te bo pripeljala. To je velikokrat blokada in razlog velike zaprtosti pred Božjimi vstopi v naše življenje.

Modri so imeli že novo misel, ki ne preračunava. Preprosto šli so. Zaupali so notranjemu vzgibu in naredili prvi korak. In za tem naslednjega in še naslednjega. Dokler niso prišli do Deteta. Tudi preko ovinkov in stranpoti Jeruzalemske palače. Prišli so, kajti tiste, ki iskreno iščejo in so pripravljeni na pot, Bog nikdar ne razočara in ne zapusti.

Odprli so svoje zaklade in mu darovali ...

Bistvo našega življenja je točno to. Gospodu odpreti vse svoje zaklade, mu vrniti to, kar nam je On sam prvi podaril, da bi lahko ti zakladi v Božjih rokah postali čudovit način razodevanja Boga tudi v našem življenju. Vsi mi smo namreč poklicani postati prav ta epifanija, to razodetje Boga v naši sredi. Takrat bomo privlačni tudi neverujočim in takrat, z Lučjo v sredi našega srca, bomo tudi sami postali sijoča prestolnica Jeruzalem. Tako sijoča in tako privlačna, da bodo mnogi hiteli k njej. Da bi videli lepoto, ki je vedno tam, kjer se Bog in človek združita in skupaj ustvarita nekaj čudovitega.

Samo ta lepota bo namreč rešila svet!