Na prvi dan novega leta nam bogoslužje postreže z Besedo blagoslova. Kakor vsak prvi dan novega leta.
Pravzaprav Bog v vsako jutro novega dne postavi pred človeka blagoslov, mu pa pusti tudi možnost izbire prekletstva, postavi življenje in srečo, pusti pa tudi možnost izbire smrti in nesreče (prim. 5 Mz 10).
Položi dobro in upa, da ga bo človek izbral, položi življenje in upa, da bo človeku mikavnejše od smrti in položi blagoslov, v upanju, da ga bo človek sprejel.
Bog nas pušča svobodne, nas pa tako zelo ljubi, da nas kot Oče ne more nehati obsipavati s svojo Besedo blagoslova. Po molitvi, ki jo je prejel že Aron in jo je pozneje tako rad uporabljal sv. Frančišek, Bog še danes na svoje ljudstvo izliva svoj blagoslov. V sleherno jutro novega dne.
Dragoceno se je zavedati tega obiskanja!
In se zavestno odločiti ta blagoslov tudi živeti.
On je svojo Besedo izgovoril. Napravil jo je vidno in otipljivo, še več, hotel je, da med nami konkretno prebiva, kakor edinorojeni Sin. Po njem pa je v naša srca izlil Duha, ki nas posvečuje in v nas kliče: "Aba, Oče!"
Oče - otrok. To je tako intimna in močna vez, da bo ob njej vsakič zadrhtelo srce. Ker je v nas zapisana resnica Božjega otroštva. Duh je, ki v nas nenehno spominja na to resnico, on je Resnica, on je, ki v nas moli in kliče tudi z neizrekljivimi vzdihi, tudi takrat, ko smo mi z mislimi drugje. On je, ki v nas prebuja hrepenennje po Domu, po objemu Očeta, prebuja vzgibe in navdihe po življenju, ki bo skladno z resnico tega Božjega otroštva v nas.
Nekateri pravijo, da se ob molitvi utrudijo, da je molitev naporna, da zanjo ni časa. Potem to ni molitev!
Kajti Duh je, ki v nas moli in ne mi. On je, ki v nas povezuje z Očetom in ne mi tisti, ki bi morali plezati k njemu! Vse, kar moramo storiti mi, je pravzaprav sprejeti Božjo navzočnost v nas in biti v Njem.
Molitev je sinhronizacija našega življenja z Resnico, ki prebiva v nas. In vsakič, ko se ta sinhronizacija izvede, človek prejme mir, ker obudi v sebi to, kar je najbolj pristnega. Takrat se zave, da je v njem blagoslov. Da je njegovo življenje in temelj njegovega obstoja in bivanja blagoslovljen.
V evangeliju nato beremo, da so Jezusa po postavi poimenovali osmi dan. Bog se je podvrgel postavi zato, da mi ne bi ostali sužnji postave. Da bi pravila služila človeku in bi človek ne ostal suženj pravil.
Poimenujejo ga Jezus, kakor je bil imenovan po angelu, preden je bil spočet.
V Božji zgodbi je vedno tako. Najprej se zgodi Beseda, potem ta Beseda postane konkretna. In po tej konkretnosti se izpolnijo vse obljube in vsi blagoslovi. Vendar se sleherno učlovečenje Besede vedno lahko zgodi samo preko pripravljenosti človekove privolitve. Nikoli brez nje. Tako je želel Oče, ki svoje otroke ceni tudi, ko luč zavrnejo.
Beseda se torej dogaja tudi danes. Ta angel Besede nas nenehno obiskuje s svojim blagoslovom. Vsak dan. In vsak dan smo kakor Marija pred angelom - vprašani ali bomo Resnico sprejeli in ji dali prostor ali bomo sledili svojim besedam, ki so tako pogosto besede dvoma, strahu, nevere, smrti, prekletstva ... Ali bomo sprejeli ime blagoslova, ki ga pred nas polaga Oče v svoji ljubezni ali bomo v strahu pred prevaro posegli po prevari kričečih ponudb, ki niso Obljuba.
Vsak od nas je bil rojen iz Besede, ker je Bog tako hotel in rekel svoj: "Bodi!" Vsak od nas je prejel ime - svoje bistvo in poslanstvo še preden se je rodil. Rodili smo se po privolitvi staršev. Sedaj pa je napočil čas "obreze", čas, ko je vsak od nas vprašan ali sprejme ime, ki si ga je Bog zamislil zanj?
Ali sprejme blagoslov, ki je položen predenj in vanj ali sprejme ime, ki ga je v brezmejni ljubezni prejel preden je bil spočet?
Kajti v tem imenu je vsa polnost milosti in resnice, polnost luči in moči, polnost miru in blagoslova!
Ker je v tem imenu navzoč Oče sam.
