sobota, 26. december 2015

Ko se Bog skrije ....

Sveta Družina

... ni lahko. Zdi se nam, da nas je zapustil, da smo ga izgubili ter da smo izgubljeni. In ga iščemo, bolj ali manj uspešno. Večkrat na krajih in na načine, ki se nam na koncu zdijo brez uspeha. Nato pa ga utrujeni in izmučeni presenečeno zaznamo popolnoma drugače in drugje, kot je domače naši logiki in pameti. Ker je le-ta naša, človeška in zato nujno omejena, pretesna za Boga.

Tudi Marija in Jožef sta ga iskala. Svojega otroka, svojega Boga in tudi onadva sta bila presenečena. Najprej, da jima lahko ne le Oče, ampak tudi vidni Božji Sin izgine izpred oči, nato pa še, da ju preseneti z Besedo, ki je ne razumeta.
Bog nas tako zelo presega, da se tudi nam pogosto zdi, kakor bi nam uhajal. In res nam. Ker bi ga radi zgrabili in dali v okvire, v naša pravila in predstave. In če v našo škatlico ne gre, ga obtožimo, da nas je zapustil. V resnici pa samo "ne stoji v njej".

Ob vsem tem našem iskanju se Bog čudi: "Kako to, da sta me iskala? Mar nista vedela ..."
Ne, večkrat res ne vemo, da Boga ukalupljamo, da mu damo prostor velik kakor predal omare in s tem živimo do njega močno nesvoboden odnos.

Tudi Marija je morala nenehno širiti prostor svojega "da", prostor lastnih predstav. Ob vsem tem ohrani  držo, ki je Bogu ljuba, celo potrebna. Ponižna rast. Marija vedno postavi vprašanje, ne pride z že izdelano trditvijo, še manj z obtožbo, ampak z vprašanjem, ki vedno pušča prostor za dialog. Enako z angelom ob oznanjenju, enako z Jezusom v templju. Sprašuje in pušča, da dobi odgovor, ki ga morda ne bo razumela, vendar sprejme, zaupa in ohranja v svojem srcu, da zori in raste. Kajti ni le Jezus tisti, ki je rastel v milosti in modrosti, ampak tudi Marija, tudi njegovi starši in tudi mi.

Marija in Jožef sta vsako leto romala v Jeruzalem, skupaj s svojimi sorodniki, po praznični navadi. Mnogi kristjani pot svoje vere res začnejo med sorodniki, v tradicionalnih običajih. In nič ni s tem narobe. A prav vsak izmed nas je prej ali slej povabljen na osebno pot, k osebni odločitvi. Peljan je ven iz karavane, ven iz množice, poklican k čisto osebnemu odgovoru in iskanju Boga. Vsak od nas mora, če jemlje življenje zares, prečistiti svojo vero, jo morda šele začeti. Vero, ki je zelo drugačna od "tradicionalne", ker ta vera pelje ven iz karavane, stran, v drugo smer, na samo, večkrat v Jeruzalem, v Odnos, ki ni samo mirno lagodno izpolnjevanje običajev, ampak je iskanje, spraševanje, učenje, tveganje, presenečenje ...

Takrat, ko življenjske situacije razkrijejo ali je DNA kristjana avtentičen ali ne, se kaj lahko zgodi, da med "pravovernimi kristjani", morda celo med sorodniki in znanci, ni več možno najti Jezusa. Vsaj ne živo in resnično Osebo. Kakor ga tudi Jožef in Marija nista našla med sorodniki in znanci.

Ko se torej začnejo težave in nerazumevanja tudi ali zlasti med "pravovernimi", pomeni, da smo na pravi poti. Četudi se sprva zdi, da gremo v napačno smer, proti Jeruzalemu in ne proti mirnemu Nazaretu. Ampak to je vera!

In še nekaj je zelo pomembno. Obe berili pišeta o Božjem otroštvu, o tem tako pomembnem dejstvu; da smo Božji otroci! Dostojanstvo, ki je nad vsemi nazivi, identiteta in vrednost, ki je ne more spremeniti, torej ne dodati ne zmanjšati noben drug naziv, ne doktorski ne predsedniški ne škofovski ne papeški, ne ko se nam stvari lomijo, ne ko nam uspeva, preprosto nič ne more temu karkoli dodati ali odvzeti. Ker je vse bistvo našega dostojanstva in veličine v tem preprostem, a tako globokem in pomembnem nazivu - Božji otrok. Sin in hči Boga.

Apostol Janez piše, da mu bomo podobni, ker ga bomo gledali, kakršen je. 
Takrat, ko ga bomo gledali, bomo spoznali, podobni pa smo mu že sedaj. In če smo mu podobni, pomeni, da je ta "naziv" nujno povezan s temeljnimi lastnostmi Boga. To pa je svoboda, ljubezen in dar. 
 
Živeti zares Božje otroštvo, pomeni vstopiti v svobodo odnosov. Kajti Bog je svoboda. Bog je ljubezen. Ne priklepa, ampak ljubi. Tako zelo, da pošlje Sina, da bi bil del naše narave, pošlje Duha, da bi za vedno prebival ne več v templju, ampak v našem srcu. Ljubi in človeku pušča svobodo odločanja. Do skrajnosti križa.

Ana je to svobodo spoznala. Ona je tista, ki moli, ljubi tudi v solzah, ve, da so stvari dar. Vsako spočetje, pa naj bo telesno ali kakršnokoli drugo spočetje v našem življenju, je dar. Ne da se ga izsiliti, četudi ga mnogi želijo, boli, ko ga ni, in vendar ostaja dar, pred katerim se da samo poklekniti in moliti.

Ko Ana prejme otroka, ve, da ni njena last. Še kako dobro ve, da je poklicana v svoboden odnos, v odnos, ki te kot starša presega, v odnos, ki je poklican k izpuščanju. Kakor je morala Marija, kakor je moral Jožef, kakor mora vsak izmed nas, če hoče vstopiti v logiko ljubezni. Izpuščati. To nas dela starše. Vse, tudi tiste, ki nimajo otrok, tudi tiste, ki so izbrali pot posvečenega življenja.
Kajti mame in očetje se rojevajo tam, kjer se rojevajo svobodni odnosi, odnosi z globoko, pristno in odgovorno ljubeznijo, tisto, ki ljubi z razprto dlanjo.

Taka ljubezen zahteva telo, zahteva celoto človeka. Ana se ni pridružila možu in sorodnikom, ko so šli opravljati zahvalne daritve za otroka. Ona je vedela, da mora igrati vse, s telesom in dušo, vedela je, da mora z vsem izročiti otroka Bogu in pustiti, da ostane dar. V tistem trenutku, ko je Ana zavrnila opravljanje zunanjih daritev, ampak je sprejela daritev življenja, je izstopila iz karavane. Stopila je v zrel odnos z Gospodom, tja, kjer ni množic.

Vsi smo poklicani jemati to Božje otroštvo zares. Vzeti zares, da obstaja Oče, ki ljubi do konca, do krvi. Verjeti v Očeta, ki ve, kaj njegovi potrebujejo, vstopiti v zaupanje, da nam bo dano in ne da moramo sami jemati, da se nam podarja On in ne da ga moramo mi kupovati.
To pomeni sprejeti Božje življenje, ki je po krstu v nas. To pomeni se med seboj ljubiti kakor ljubi Oče, biti drug do drugega usmiljeni, kakor je Oče, verovati v Sina, ki ga pošilja Oče. Tista zapoved, o kateri piše Janez v drugem berilu.

Naj bo današnja nedelja molitev in prošnja, da bi upali živeti to Božje življenje, ki je v nas. Sprejeti, da je že v nas in pustiti, da se nam On sam razodeva. Tudi v tem, da se občasno "skrije" za tri dni. Vendar prej ali slej vstane in se prikaže!
Ne pa nujno tako in kakor bi mi hoteli.
To je lepota ljubezni in svobode.


Ni komentarjev:

Objava komentarja