nedelja, 20. december 2015

Ti, Betlehem!

4. adventna nedelja

 "Ti, Betlehem-Efrata, majhen si, da bi te šteli med tisoč Judovih krajev; a iz tebe mi pride tisti, ki bo vladal v Izraelu."

Majhen si, premajhen, da bi bil pomemben, premajhen, da bi kaj veljal med tistoč ljudmi. Tvoje življenje je premalo pomembno, da bi pustil kakšno sled in tvoje delo je tako nezaznavno, da se lahko skrije med tisoč drugih, bolj pomembnih.

Taka je misel skušnjave, ki človeka ugrablja in sesipa, mu šepeta, kako ni vredu in kako je vsak njegov trud brez pomena, kaj šele vse, kar je storjeno na skrivnem.

Kolikokrat se s strahom zaustavimo ob spoznanju, da smo majhni, da imamo omejenosti, da smo neopazni. Bog pa ljubi majhno, ljubi neznatno, ljubi skrivno. On je ljubitelj majhnega in svoje prebivališče vselej išče pri tistih, ki ne sodijo med tisoč najpomembnejših.  On išče Betlehem, majhno, prezrto mestece. Išče Nazaret, majhno, prezrto vasico. In išče Marijo, majhno, neopazno dekle.

Bog torej ljubi majhno, to je Njegov stil. Dobro se je tega spomniti, še posebej ob mogočnih mestih. Da bi namreč srečali Boga, bo tudi v lastnem življenju potrebno pogledati tja, kamor človeško oko ne bi pogledalo. Tam, kjer svetu nimaš kaj pokazati.

Odrešenik je prišel v človeškem telesu, z vsem, kar človek je. In se daroval. Podaril je svoje telo. Postava je dotlej narekovala žgalne daritve in daritve za greh, ni pa vključevala človeka. V stari zavezi je človek daroval del svojega, a nikoli sebe, v novi zavezi je človek poklican darovati sebe. Vsega. V konkretnosti telesa - moškega in ženske. V konkretnosti narave - moške in ženske. Z vsem, kar to prinaša.

"Žrtve in daritve nisi hotel, a telo si mi pripravil. Žgalne daritve in daritve za greh ti niso bile všeč. Tedaj sem rekel: Glej, prihajam; v zvitku knjige je pisano o meni, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo."

Kristus ni na svet poslal samo nekaj svojih milosti, sebe pa ohranil nedotaknjenega v Očetovi slavi. Ne, Kristus je daroval sebe v konkretnosti telesa. Danes nam je lažje dati miloščino, kakor dati sebe v to miloščino. Lažje je narediti dobro delo, ki ga predpisuje taka ali drugačna notranja moralna postava, kakor z vsem, kar smo, stopiti pred Boga in prisluhniti. Prisluhniti temu, kar nas On prosi. On pa vselej želi človeka, celega, v konkretnosti, moškega in žensko.
V tem je naše smiselno bogoslužje. V daritvi našega, s Kristusovo daritvijo enkrat za vselej posvečenega telesa.

To sta razumeli tudi dve veliki ženi evangelija, Marija in Elizabeta. Njuno srečanje je eno najlepših, kar jih opisuje Sveto Pismo. Bilo je to srečanje dveh rodovitnih teles, rodovitnih ne samo zato, ker sta bili noseči, ampak predvsem zato, ker sta se pustili nagovoriti, nato pa podariti.

Bilo je to tudi srečanje milosti, prepojeno z navzočnostjo Duha. Bilo je to pravzaprav srečanje velikega prostora, kajti tako je z vsakim srečanjem, ki je odprto Duhu - tako srečanje vključuje, daje  vedno prostor drugemu.
Marija in Elizabeta sta prvi znali dati prostor ena drugi, ne da bi ob tem zasenčili bistva - Kristusa, ki je prihajal. Marija je ostala ponižna dekla, ki je videla najprej Elizabeto. Elizabeta je ostala ponižna dekla, ki je na prvo mesto postavila Mater njenega Gospoda.

Obe sta torej zmogli nekaj, kar sta najprej doživeli sami - obiskanje, pozdrav in milost sprejemanja.
Obe sta bili obiskani od Boga in obsenčeni z milostjo, obe sta zaslišali pozdrav; Marija angelovega, Elizabeta Marijinega. In obe sta spoznali, kako pomembno je v življenju (D)rugega sprejeti.

Obe torej obiskani, obe naprošeni, da pod srcem pripravita prostor za novo življenje, obe napolnjeni z milostjo in veseljem, tako postaneta večni prinašalki miru, življenja in veselja.

Pravzaprav se veselje vselej rodi tam, ko tudi mi znamo obiskati, podeliti pozdrav miru in drugemu pripraviti prostor. Ni potrebno veliko, dovolj je majhen, nepomemben Betlehem.

Ni komentarjev:

Objava komentarja