četrtek, 24. december 2015

Mi hočemo po naše!

Sreda, 23. december

Gospod po preroku Malahiju napoveduje, da bo prišel. Zagotovo.
Naglo bo vstopil v svoje svetišče Gospod, ki ga iščete, angel zaveze, ki po njem hrepenite. 

Starša vsaj devet mesecev neposredno pričakujeta prihod otroka. In četudi ga še tako čakata in se pripravljata na prihod, je porod nepredvidljiv. Včasih se zgodi naglo, nepričkovano. Vsekakor je porod čas, ki se ga ne da obvladovati.

In tako je z vsakim Gospodovim prihodom v naše življenje.
Prav je, da ga pričakujemo, prav pa je tudi, da mu pustimo svobodo v tem, kdaj in na kakšen način želi vstopiti in se nam razodeti. Malahija ga opisuje, kot čiščenje srebra, zlata ... kot prečiščevanje. Nobeno čiščenje ni preprosto. Boli. Ker se strga staro in pripravlja novo.

In Gospod res v naše življenje prihaja večkrat tako, kot ga ne pričakujemo. Prihaja s ponudbo, ki presega, ki "žuli", ker je potrebna sprememba. Potrebno je prečiščevanje. Zato Njegov prihod ni nujno povezan s sladkim in toplim doživljanjem. Gospod prihaja in se razodeva resnično tudi kot Bog, ki ima poti nad našimi, načrte nad našimi. Prihaja kakor topilec in čistilec srebra ... To pomeni Odrešenik.

Tudi Judje so bili v nenehni skušnjavi lastnega načrtovanja Odrešenika. Sami so si izdelovali predstave in podobe o tem Mesiju, pa tudi načinu, kako jih mora odrešiti. Ta človeška težnja se ni spremenila niti danes.
Tudi mi si radi ustvarimo podobo Boga, način in obliko, kako mora priti, da nam bo pomagal. Bog pa je veliko več in čez vsake naše še tako široke podobe.

Zato Bog ne išče drugega kakor ponižno srce, ki si upa ostati prazno, brez pogojev, brez lastnih idej o Odrešeniku, in odprto, da ta Njegov prihod, kakršen koli že, sprejme. Ker pride zagotovo.
Mi ga hočemo po naše, hočemo da pride tam in tako, kot se nam zdi najbolj primerno. S tem pa mu zapremo vrata in v našem ozkem pogledu res ni prostora zanj. Tak Betlehem je pretesen.

Za sprejem Božjega načrta je nujno potrebno izpuščanje lastnih načrtov, potrebno je odpiranje vrat, oken, včasih tudi rušenje sten.

Zaharija in Elizabeta sta to zmogla. Iz sterilnosti, ki je bila povezana s tem, da sta tudi pred Bogom morala vse storiti sama - bila sta namreč zelo pravoverna in zvesta postavi - sta bila poklicana v rodovitnost, kjer sta morala izpustiti stvari iz svojih rok. Prekinila sta vsakršno težnjo po tem, da bi ona ali pa sosedje določali identiteto temu otroku. Določali poti Gospodu.

"Nikakor, ampak Janez bo njegovo ime!"

Takrat sta postala rodovitna. Takrat, ko je Zaharija zmogel popolno odpoved temu, da bi s tem otrokom imel svoje načrte, si ga prilaščal in Bogu postavljal meje, je ponovno lahko spregovoril.

Obljuba angela se ni izpolnila ob rojstvu, ampak šele osmi dan po rojstvu, ko so dete obrezali in je tudi Zaharija sprejel držo svobode, rodovitnosti. Takrat je življenje ponovno steklo.

Učimo se te dni ponižnosti in svobode teh ljudi, ki so zmogli na široko odpreti vrata presenečenjem Boga, ki gre vedno izven vsakršne naše predstave ali sheme.


Ni komentarjev:

Objava komentarja