četrtek, 24. december 2015

Bog na prostem!

Polnočnica

Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč; nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba. 

Dežela smrtne sence, dežela teme, dežela ljudi, ki so izgubili Boga. In ko izgubimo Boga, nam ostane le ta svet, ki zahteva svoje, ki želi davek, ki želi popis prebivalstva in štetje, da bi lahko nadzorovalo in obvladovalo. Ostane nam senca in hladnost odtujenih odnosov, ostane nam jarem bremena in palica na hrbtu, šiba priganjača in nasilnost zahtev.

Vse to je dežela, v kateri se hitro znajdemo, dežela brez sonca, ovita v meglo, pokrita v temo. In v to temo se spusti Sin, Beseda. Spusti se luč, da bi zasijala in človeku vrnila smer. In ko človek ponovno dobi smer, ko ponovno prejme Odnos, dobi dom. In takrat se rodi veselje.

Vsi potrebujem dom, točko in kraj, kjer nam je lepo, kjer se počutimo sprejete in ljubljene. Dom pa delajo odnosi, topli, preprosti, iskreni, globoki ...
Ta odnos je izgubil človek v temi in v to temo Bog pripelje Sina, da bi mi ponovno lahko iz lastnih senc monologa, stopili v svetlobo Odnosa in tako ponovno oživeli, se segreli, prejeli dom srca.

Bog torej prihaja v temo kot luč, kot svetloba, kot nekaj, kar je jasno, kjer se vidi, kjer je prosojno in ni prevare. Kot luč, ki najde izgubljene in jim ponudi korak naprej.

Prerok Izaija pa piše naprej tudi o deželi, kjer smo ljudje postali polni nasilja in grobi, hladni in zahtevni. To je dežela bremen, palic in šib priganjačev, pa naj bodo to v človeški obliki ali v sistemski, zunanji ali notranji. Za Boga ni pomembno, njemu je pomembno le, da bi njegovi ljudje ponovno postali svobodni, ponovno usmiljeni, ponovno sinovi in ponovno doma. V temo torej prihaja kot luč, v to grobost, piše, Izaija, pa prihaja kakor sin, kakor dete.
Kajti dete nam je rojeno, sin nam je dan.

Bog torej prihaja točno s tistim, kar potrebujemo in prihaja točno tako, kot ga najmanj pričakujemo. Ja, kot ga najmanj pričakujemo!

"To vam bo v znamenje; našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli."

Odrešenik, tisti, ki ima oblast na svojih ramah in se imenuje Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez Miru, pride v najbolj normalni podobi, najbolj človeški, najbolj naši - kot dete, povito v plenice.

To je prvo znamenje in hkrati presenečenje Boga; da On, močni in veliki izbere majhno, normalno, naravno in sploh ne vzbuja pozornosti.
Drugo znamenje je uboštvo. Ne izbere si Jeruzalema in kraljeve hiše, kjer ga pozneje najprej iščejo modri, ko se sprva ravnajo po lastni logiki, ampak izbere poljane, revščino, pastirje, obrobje. Tam, kjer ni nič predvidljivo in ne more človek ničesar vkalupiti v svoje načrte.

In prav to je tretje znamenje Božjega: nujnost svobode in odprtosti, nujnost odpovedi lastnim predstavam o Njem in tem, kako bi moralo karkoli Božjega izgledati.
Zanj v prenočišču ni bilo prostora, ker je tam preozko mišljenje, preveč strukturirano, preveč dodelano, preveč popolno. Tam resnično Bog ne more ničesar  več storiti, tam ljudje Boga ne potrebujejo.

Kakor pravi Gospod po Izaiju na nekem drugem mestu: "Pretesen mi je kraj, napravi mi prostor, da bom mogel prebivati."
Gospod potrebuje, da razširimo svoje predstave, ki ga tako pogosto hočejo zapreti v škatlico, popisati, prešteti, obvladati. Potrebuje, da ga ne postavljamo v ideje in niti ne v podobe zgrajene s človeškim pogledom. On potrebuje prostor naših src.

Zato se rodi v istem kraju, kjer so pastirji prenočevali na prostem! Na prostem! Tam, kjer hiše človeških predstav, kontrol in štetja ne omejijo Bogu prostora.




Ni komentarjev:

Objava komentarja