Evangelizacija danes

Petek 3. velikonočnega tedna

Današnji odlomek iz Apostolskih del nam ob Filipu in služabniku etiopske kraljice čudovito prikazuje lepoto, preprostost in vrstni red vsake evangelizacije:

1) Poslušnost Svetemu Duhu, ki ga je Filip najprej slišal. Šele na to se je odpravil na pot.

2) Pot je samotna, na njej pa le ta etiopski služabnik. Vse to kaže na to, kako Bog ne išče statistike, ne zanimajo ga številke, pomemben Mu je namreč vsak človek. Resnično ne išče množic, išče pa obraze!

3) Filip najprej prisluhne in spozna, na kateri točki je služabnik, nato pa pogovor začne z vprašanjem. Ne trditvijo, ne zahtevo, ne učenjem, ampak z vprašanjem. Vprašanje vedno drugemu dovoljuje prostor dialoga, odpre pot, trditev zapre.

4) Šele, ko pri služabniku zazna željo in žejo, Filip spregovori. Tako, da začne z mestom, na katerem se je služabnik nahajal. Ne začne, kjer bi njemu ustrezalo, ampak tam, kjer človek dejansko je. In ga popelje korak naprej. Tak pristop v človeku prebudi še večje hrepenenje, v srcu vžge vero in krst se lahko zgodi.

6) Temeljni sad te obdarovanosti s krstom, z odrešenjem in novim življenjem, je veselje. Služabnik gre veselo naprej svojo pot. Ker pa je odrešenje izkusil s svojim življenjem, tudi sam postane apostol, oznanjevalec, prerok.

7) Filip pa ostane misijonar, ki pride, podari in gre naprej. Ostaja poslanec, ki z vsem srcem opravi svoje poslanstvo, nato pa dalje gredoč oznanja blagovest. Ne ustavi se na uspehih, ker jih ne pripisuje sebi, zato ostaja svoboden in Njegov. In medtem ko hodi dalje, še naprej oznanja. S Svojim življenjem in kjer je potrebno, tudi z besedo.

To je osebna izkaznica kristjana, "prstni odtis" Božjega delovanja in klic nove evangelizacije, ki se začne s poslušanjem. Najprej Duha, potem še človeka, ki nam je zaupan. Smo v času, ko smo kristjani primarno povabljeni živeti svoja občestva na način, ki bo v ljudeh vzbujal hrepenenje in žejo po Bogu. Dokler ne živimo tako in te žeje ni, je morda bolje, da smo nekaj časa tiho, dokler ne zaslišimo Duha.

Jezus se v evangeliju namreč predstavlja kot Kruh življenja, Kruh sveta, kot tisti, ki odžeja vsakega, ki pride k Njemu.

Kako lepo in temeljno je torej, da kristjani s svojim življenjem prebujamo lakoto in žejo po Bogu ter tako v svojem srcu kakor v srcih bližnjih, pripravljamo teren, na katerem bo tudi Duh našel svoje mesto in počitek.

Trma in mehkoba

Torek 3. velikonočnega tedna

Tisti, ki so polni Duha, so običajno jasni in harmonični. Kakor Štefan. V njem ni zvijače, to, kar govori, je opaziti tudi na njegovem obrazu, ki je bil kakor angelski. Celo ti, ki so ga tožili, so to opazili.

Njegovo sojenje evangelist Luka, ki je pisatelj Apostolskih del, močno vzporeja s sojenjem Kristusa, kjer so prav tako iskali lažnivih prič. Štefanova smrt tako resnično postaja podoba Kristusove smrti, ob kateri najprej odpusti storilcem, nato pa svojega duha izroči v Očetove roke.

V Štefanu se tako ne prepoznava več le angelskega obraza, temveč predvsem obraz Odrešenika, v katerega je veroval, zanj dal življenje in mu postal tako zelo podoben. Tudi Štefanova oblačila so si razdelili in jih položili k nogam mladeniča, ki se je imenoval Savel. In kakor je stotnik pod Kristusovim križem prvi izpovedal svojo vero v Božjega sina, se pod Štefanovim "križem" že nahaja novi oznanjevalec, ki bo mogočen apostol narodov.

Storilec in žrtev torej. V Gospodovem načrtu je mesto za oba, z obema ima Gospod svoj plan, če mu človek le odpre srce in to pusti. Odrešenje je namreč tudi za zločince. In nobena solza, jok, vpitje ali bolečina tistih, ki so po krivici preganjani in mučeni, ne gre v prazno. Tudi tam vstopa Gospod in ustvarja "rojstvo novega".

In kakor jasnina Štefana trešči ob trdo gmoto Judovske trme in zaslepljenosti, tako tudi Jezusov govor o kruhu življenja, ki ga podaja v šestem poglavju Janezovega evangelija, trči ob nerazumevanje. V nadaljevanju odlomka, ki smo ga danes brali, srečamo Jude, ki močno godrnjajo nad "kruhom, ki je prišel iz nebes", vse do točke, kjer postane Jezusova beseda pre-pretrda in gredo stran.

Toda ni bila Beseda trda, ampak njihovo srce, ki se je zakrknilo v svojem trmastem prepričanju o tem, kaj je sprejemljivo in kaj ne. Trmasto srce, ki ima samega sebe za edino merilo pač ne more okusiti "kako dober je Gospod", ampak se mu bo Beseda sama zdela trda in nedostopna.

Toda On ostaja in se daje, da bi vsak, kdor vendarle ostane, četudi skupaj z učenci ne razume vsega, nikoli ne bil lačen in nikoli žejen. Kajti Izvir, ki nas napaja, ne pozna zatona in smrti, ampak le temen prehod, ki pa vselej pripelje v Jutro.

Tudi v našem življenju in tudi skozi obdobje, kakršno živimo sedaj.

Mi pa smo upali, da ...

3. velikonočna nedelja

V današnjem evangeliju nam Luka opisuje učenca, ki se oddaljujeta od Jeruzalema. V tistem trenutku je bil Jeruzalem zanju mesto bolečine, razočaranja, izdajstva, prevare, mesto, ki je prebujalo v srcu toliko bolečih vprašanj, ki niso dobile odgovora, toliko tistih razočaranih vzdihov: "Mi pa smo upali, da ..."

Med potjo se pogovarjata, grški prevod nakazuje, da je bolj kot za pogovarjanje šlo za nerazumevanje, brezplodno iskanje razlogov, skupne rešitve, nečesa, kar bi lahko združilo. Toda človeško razglabljanje samo po sebi nima moči, da nas poveže. Potreben je dialog z Vstalim.

Ta se jima približa, ne da bi ga učenca prepoznala. Medtem ko ona razpravljata, medtem ko mi vidimo svoje življenje ali kak posebno tragičen dogodek zavit v temo, medtem ko se mi sprašujemo po vzrokih, iščemo krivce, zremo v negotovo prihodnost, On pride in posluša.
Medtem ko človek blodi in hodi stran od Jeruzalema, ki je sveto mesto, stran od Boga, se mu Bog sam približa in se z njim oddaljuje. Kajti Njegov cilj je človek sam, Njegov cilj je najti človeka in raztreščene koščke zgodbe, ki se zdi ena sama krivica, povezati v novo, čudovito in povezano zgodbo odrešenja.

Učenca žalostna razlagata in med razlaganjem naštejeta vse elemente, ki so danes temelj evangelija, temelj oznanila odrešenja: To, kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, mogočen v besedi in dejanju pred Bogom in vsem ljudstvom; kako so ga naši veliki duhovniki in poglavarji izročili v smrtno obsodbo in ga križali. Vrh vsega pa je že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Pa tudi nekatere žene izmed naših so nas zbegale. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu, niso našle telesa in so celo videle angele, ki so dejali, da živi. 

Vse je bilo pred njihovimi očmi, toda oni so še vedno videli le krivico. Enako Marija Magdalena, ki pred odprtim grobom, ki je temelj našega odrešenja, vidi samo krivico. Res, potrebno je, da vstopi On sam, edini, ki lahko človeku ponovno odpre oči, da vidi, povrne sluh, da razpozna Glas, odpre um, da umeva Pisma ter segreje srce, da veruje in ljubi.

Vse to, oko, uho, srce in um je namreč raztreščil prvi greh, Vstali pa sedaj vse to ponovno sestavlja v novo celoto. Toda ni vsiljiv. Na koncu se dela, da gre dalje. Šele odprto srce, ki je pripravljeno sprejeti novost četudi je še ne dojame, kako Gospod sam večerja z njim (Raz 3,20).
Tam, ob lomljenju kruha, pri evharistiji, se nam vrača pravi pogled. tam spoznamo, kdo je v resnici On, kdo smo ob njem mi in kdo je brat, ki je z nami ob isti mizi. Tam je mogoča sprava, tam se zgodi naša resnica in zato šele od tam lahko gremo drugačni in nahranjeni Resnice. V iste domove, k istim ljudem, in vendar je sedaj možno novo občestvo.

Vrnila sta se k enajsterim in vsem, ki so bili z njimi in pripovedovali so si o vsem, kar so medtem doživeli. To ni več jezik kreganja, dokazovanja, uveljavljanja sebe, ampak je jezik deljenja in čudenja nad tem, kar dela nekdo Drug. In ta Drug povezuje. Po vstajenju še dolgo hodi in povezuje svoje učence kot koklja zbira svoja piščeta pod peruti (Mt 23,37) in kot dobri Pastir zbira svoje ovce, ki so se razkropile oblačnega in temačnega dne (Ezk 34,12).

Dovolimo Mu tudi mi, da vstopa v naše odnose, v naše pogovore, misli, poglede in srce, tako dolgo dokler ne ogreje srca in ne nakloni novega pogleda, ki bo v razbitih črepinjah naših idej videlo veliko večji in lepši načrt Njegovega odrešenja in veselja, ki nam ga je namenil v svoji ljubezni.

S spremenjenim pogledom in z gorečim srcem v prsih pa lahko tudi drug drugega vidimo pravilno in zaživimo občestvo, ki je Cerkev, poslana, da to veselo oznanilo gorečih src deli naprej. Spontano in preprosto, kakor je spontana in preprosta vsaka resnična ljubezen.

Pa še audio posnetek razmišljanja:

https://youtu.be/vff4E1s2mv0

Močnejši od kač

Sveti Marko

V današnji praznik nas uvede berilo iz Prvega pisma apostola Petra, v katerem je omenjen tudi sin Marko, ki je po izročilu prav evangelist Marko. Ta naj bi nekaj časa preživel s Petrom in po njegovem pripovedovanju zapisal evangelij, srečamo ga pa tudi pri apostolu Pavlu.

Prvo Petrovo pismo nas torej primarno spodbuja h kakovosti naših odnosov, ki naj bodo skladni s tistimi, ki vedo, da so ljubljeni in obiskani. Bog nas nenehno obiskuje, vhodna vrata pa najde le pri srcih, ki so ponižna. Zato se ponižajte pod mogočno Božjo roko, da vas ob svojem času poviša. To zmore samo tisti, ki ve, da Gospod dela zanj, da ga ni spregledal in da dela vse v njegovo dobro. Tak ne potrebuje dokazovanja in kazanja nase, ker ve, da ima Gospod z njim načrte blaginje in lepote.

Kliče nas tudi, naj ostanemo trezni in budni, ker je skušnjava nenehno na preži in išče, koga bi požrla, išče srca, ki so pripravljena verjeti, da se morajo dokazati sama in se zato začno prevzemati. Takim se Božja milost ustavlja, ker pri njih preprosto ne najde prostora zase.

V občestvu ponižnih - tistih, ki se zavedajo, da so obdarovani in to obdarovanost hvaležno delijo z drugimi - pa prebiva Bog. Iz takega občestva, v katerem zagotovo ne manjka preizkušenj, ki pa nas le izpopolnjujejo, utrjujejo, krepijo in postavljajo na temelj, se zgodi tudi pristno oznanjevanje, k čemur nas kliče evangelij po Marku.

Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu. Mi sami smo poklicani postati živi evangelij do te mere, da nas tudi stvarstvo samo lahko spozna za Božje sinove, ki ga ne ropajo in kradejo, temveč hvaležno sobivajo in vsemu vračajo pečat Besede, po kateri smo ustvarjeni.

Oznanjujte! Najprej s svojimi občestvi, ki naj razodevajo Vstalega, nato pa z Besedo in krstom, ki prebuja vero. In vsak, ki bo veroval, bo močnejši od hudih duhov, ki se bodo pred Lučjo morali umakniti, kdor bo veroval, bo v moči Duha govoril nove jezike ljubezni, razumljive vsakemu, zlasti potrebnim, prinašal bo ozdravljenje kamorkoli bo prišel in četudi mu bodo pripravili kaj strupenega za izpiti, v besedi ali dejanju, mu to ne bo škodovalo.

Kajti milost, ki napolnjuje tistega, ki veruje, je močnejša in ga dela za apostola miru, znanilca evangelija, prinašalca novosti. Ob ponižnem oznanjevalcu celo strup izgubi svojo moč.

5 + 2 ni = 7

Petek 2. velikonočnega tedna

V zboru je vstal farizej z imenom Gamaliel in se postavil v bran Božjemu delovanju. Ne primarno apostolom, ampak načinu, ki ga je zaznal pri njih in mu je dal misliti.

Kajti mnogi so vstali pred Jezusom, imeli so učence, po smrti pa so se vsi razkropili. Tudi Jezus je imel učence, ubili so ga, njegovi učenci so se prav tako razkropili, toda pozneje so se ponovno zbrali. Še več, celo množili so se vse do danes.
To je namreč dinamika delovanja, ki jo izbira Sveti Duh; kdor izgubi svoje življenje, ga najde, kdor izpusti, ima, kdor daje, prejme, kdor odpušča, obogati. To je evangelij, ker je ta "matematika" možna samo v Bogu. Gamaliel je bil pozoren nanjo ter opozoril ostale.

Očitno je bil tako prepričljiv, da so ga poslušali in apostole "le" pretepli in jim zagrozili. Toda apostoli so od tam odhajali veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje zaradi Imena. Imena, zaradi katerega so pred kakimi 2 meseci pobegnili in se razbežali, sedaj pa skupaj, sredi preganjanj odkrivali in okušali novo svobodo in veselje.

Enako "matematiko" srečamo v evangeliju, kjer 5 + 2 ni enako 7, ampak je polnost + ostanek.
Ker ni delo ni človeško, ampak Božje. Ker ni res, da ti drugi jemlje, ampak si ti, ki daješ. Ker ni res, da veljajo človeške moči, ampak srce, ki se odpre in ponudi. Kakor srce tega dečka s 5 hlebi in 2 ribama. Eno odprto srce je dovolj, da se odpro še druga in naenkrat je za vse dovolj.

Današnji čas potrebuje prav to: ljudi, ki so odprti Božjemu načinu delovanja, ki imajo odprto srce in pripravljenost verovati. Potrebuje ljudi, ki naredijo človeško mogoče, da Gospod naredi tisto nemogoče.
Tako apostoli ne le preživijo, ampak jih je vedno več, hlebi kruha ne le zadostujejo, ampak postanejo hrana za vse in vsak od nas, ne le da ni nepomemben, ampak postaja Vstali Kristus sredi tega sveta.

Ali obstaja še kaj močnejšega?

Prežeti z Besedo

Četrtek 2. velikonočnega tedna

"Boga je treba bolj ubogati ko ljudi."
To je stavek, ki ga Peter, poln Svetega Duha, pogumno izreče pred sinedrijem, ki jim je poskušal na vse načine groziti in preprečiti oznanjevanje. Apostoli pa so nasprotno, z vsako grožnjo in preizkušnjo postajali močnejši, prosojnejši za Besedo, vedno bolj naslonjeni na Duha in ne več nase. Bili so popolnoma predani in izročeni, kot taki pa neustavljivo pričevalni.

"Tisti, ki prihaja od zgoraj, je nad vsemi, kateri pa je z zemlje, je pozemeljski in govori pozemeljsko." 

V prvi vrsti te besede veljajo za Jezusa samega, ki je kot Božji sin postal oznanjena Beseda. Toda kdorkoli sprejme Njega, tudi sam postane pričevalec, da Bog je.
Kdor pa je njegovo pričevanje sprejel, je potrdil, da je Bog resničen.

Tako zelo resničen, da se je v podobi Duha izlil v naša srca in postal prebivališče in svetišče Besede v nas samih. Kdorkoli mu prisluhne in da prednost, tako ne govori več zgolj pozemeljske besede, ampak Božje, tiste, ki mu jih narekuje Duh. Te Besede imajo moč spreobračati srca, vlivati moči, vračati upanje, ozdravljati hromost, odpirati ječe in spravljati ljudi ...

Kogar je namreč poslal Bog, govori Božje besede; kajti Bog ne daje Duha na mero. 

Naj bodo naše besede resnično prežete z Besedo, da bomo tudi sami prinašali Nebeško kraljestvo, kamorkoli nas pripelje konkretnost naših življenj!

Dvoboj teme in luči

Sreda 2. velikonočnega tedna

Luč je prišla na svet, da bi nihče ne živel v temi, ampak v resnici.
Še naprej ostajamo v tem močnem nočnem dialogu med Jezusom in Nikodemom. Sredi noči govori Luč, ki je Jezus sam. In razodeva neizmerno Očetovo ljubezen, ki je tako zelo ljubil svet, da je nanj poslal svojega Sina, da bi se vsak, kdor vanj veruje, rešil.

Poslal ga je v temo sveta. Kot luč, da bi vse pritegnil k sebi. Prišel je, da bi svet rešil in ne obsodil. Toda svet se je sam obsodil s tem, da je prišla luč na svet, pa so ljudje bolj vzljubili temo ko luč, zakaj njihova dela so bila hudobna. 

Vsak, kdor dela hudo, sovraži luč in ne hodi k luči, da bi se ne spričala njegova dela. Tisti, ki krade in laže, naredi to ponoči, v temi, na skrivnem, stran od oči, da ga nihče ne bi videl. Tako deluje tudi skušnjava v našem srcu; ostati hoče neopazna, skrita, medtem ko v naših srcih plete pajčevino laži, v katero se prvi ujamemo mi sami.

Jezus nadaljuje: "Kdor pa vrši resnico, pride k luči, da se njegova dela razodenejo, ker so storjena v Bogu." 

On je Resnica in samo kdor je v Njem, je v resnici. Zanimivo, da Jezus luč povezuje neposredno z resnico. Koliko je resnice v nas, toliko je tudi luči, kolikor je laži, toliko je teme. Vsak zase najbolje  ve, koliko laži se poslužuje, da bi rešil sebe in se skril. Beseda danes sveti kot močna Luč prav na to področje.

Resnica torej. Ko skrbimo zanjo, četudi je kdaj težka, se približamo Luči.

Všeč mi je prispodoba ječe, ki jo srečamo v prvem berilu. Apostole je ločina saducejev, polna zavisti - polna teme torej - vrgla v mestno ječo. Niso prenesli njihove luči, zato so jih vrgli v temo, da jih ne bi dalje vznemirjali. Ker tema ne prenese luči, luč pa obratno, celo v temo prinese luč. Ker je močnejša!
Luč torej zmaga, angel jih popelje ponovno v tempelj, kjer naj oznanjajo resnico, besede resnice in življenja. Zanimivo, bilo je zgodaj zjutraj, ob jutranjem svitu. 

Ko so služabniki šli ponje v ječo, je bila ta prazna. Velikim duhovnikom in poveljnikom tempeljske straže so sporočili besede, ki bi morale biti tako zelo resnične za vsakega kristjana:
"Ječo smo našli z vso varnostjo zaprto in stražnike stoječe pri vratih; ko smo pa odprli, nismo v njej našli nikogar. "

Drugi ti lahko pripravijo še tako veliko temo, še tako močno zastraženo ječo krivic, zla, laži, svet nas lahko zapre v še tako gosto pajčevino laži, kristjan ostaja svoboden. Sredi zla ostaja luč, ki je nobena tema ne more zmagati ali ujeti.
Apostolov ni bilo v primežu laži, tema jih ni mogla zadržati, kajti Resnica, ki so jo oznanjali, je bila močnejša. Luč je posvetila celo v najgostejšo temo in ta ji je morala priznati prvenstvo.

Naj bo tako tudi v nas in povsod kamor pridemo!