Današnji odlomek iz Apostolskih del nam ob Filipu in služabniku etiopske kraljice čudovito prikazuje lepoto, preprostost in vrstni red vsake evangelizacije:
1) Poslušnost Svetemu Duhu, ki ga je Filip najprej slišal. Šele na to se je odpravil na pot.
2) Pot je samotna, na njej pa le ta etiopski služabnik. Vse to kaže na to, kako Bog ne išče statistike, ne zanimajo ga številke, pomemben Mu je namreč vsak človek. Resnično ne išče množic, išče pa obraze!
3) Filip najprej prisluhne in spozna, na kateri točki je služabnik, nato pa pogovor začne z vprašanjem. Ne trditvijo, ne zahtevo, ne učenjem, ampak z vprašanjem. Vprašanje vedno drugemu dovoljuje prostor dialoga, odpre pot, trditev zapre.
4) Šele, ko pri služabniku zazna željo in žejo, Filip spregovori. Tako, da začne z mestom, na katerem se je služabnik nahajal. Ne začne, kjer bi njemu ustrezalo, ampak tam, kjer človek dejansko je. In ga popelje korak naprej. Tak pristop v človeku prebudi še večje hrepenenje, v srcu vžge vero in krst se lahko zgodi.
6) Temeljni sad te obdarovanosti s krstom, z odrešenjem in novim življenjem, je veselje. Služabnik gre veselo naprej svojo pot. Ker pa je odrešenje izkusil s svojim življenjem, tudi sam postane apostol, oznanjevalec, prerok.
7) Filip pa ostane misijonar, ki pride, podari in gre naprej. Ostaja poslanec, ki z vsem srcem opravi svoje poslanstvo, nato pa dalje gredoč oznanja blagovest. Ne ustavi se na uspehih, ker jih ne pripisuje sebi, zato ostaja svoboden in Njegov. In medtem ko hodi dalje, še naprej oznanja. S Svojim življenjem in kjer je potrebno, tudi z besedo.
To je osebna izkaznica kristjana, "prstni odtis" Božjega delovanja in klic nove evangelizacije, ki se začne s poslušanjem. Najprej Duha, potem še človeka, ki nam je zaupan. Smo v času, ko smo kristjani primarno povabljeni živeti svoja občestva na način, ki bo v ljudeh vzbujal hrepenenje in žejo po Bogu. Dokler ne živimo tako in te žeje ni, je morda bolje, da smo nekaj časa tiho, dokler ne zaslišimo Duha.
Jezus se v evangeliju namreč predstavlja kot Kruh življenja, Kruh sveta, kot tisti, ki odžeja vsakega, ki pride k Njemu.
Kako lepo in temeljno je torej, da kristjani s svojim življenjem prebujamo lakoto in žejo po Bogu ter tako v svojem srcu kakor v srcih bližnjih, pripravljamo teren, na katerem bo tudi Duh našel svoje mesto in počitek.
Ni komentarjev:
Objavite komentar