sobota, 25. april 2020

Mi pa smo upali, da ...

3. velikonočna nedelja

V današnjem evangeliju nam Luka opisuje učenca, ki se oddaljujeta od Jeruzalema. V tistem trenutku je bil Jeruzalem zanju mesto bolečine, razočaranja, izdajstva, prevare, mesto, ki je prebujalo v srcu toliko bolečih vprašanj, ki niso dobile odgovora, toliko tistih razočaranih vzdihov: "Mi pa smo upali, da ..."

Med potjo se pogovarjata, grški prevod nakazuje, da je bolj kot za pogovarjanje šlo za nerazumevanje, brezplodno iskanje razlogov, skupne rešitve, nečesa, kar bi lahko združilo. Toda človeško razglabljanje samo po sebi nima moči, da nas poveže. Potreben je dialog z Vstalim.

Ta se jima približa, ne da bi ga učenca prepoznala. Medtem ko ona razpravljata, medtem ko mi vidimo svoje življenje ali kak posebno tragičen dogodek zavit v temo, medtem ko se mi sprašujemo po vzrokih, iščemo krivce, zremo v negotovo prihodnost, On pride in posluša.
Medtem ko človek blodi in hodi stran od Jeruzalema, ki je sveto mesto, stran od Boga, se mu Bog sam približa in se z njim oddaljuje. Kajti Njegov cilj je človek sam, Njegov cilj je najti človeka in raztreščene koščke zgodbe, ki se zdi ena sama krivica, povezati v novo, čudovito in povezano zgodbo odrešenja.

Učenca žalostna razlagata in med razlaganjem naštejeta vse elemente, ki so danes temelj evangelija, temelj oznanila odrešenja: To, kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, mogočen v besedi in dejanju pred Bogom in vsem ljudstvom; kako so ga naši veliki duhovniki in poglavarji izročili v smrtno obsodbo in ga križali. Vrh vsega pa je že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Pa tudi nekatere žene izmed naših so nas zbegale. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu, niso našle telesa in so celo videle angele, ki so dejali, da živi. 

Vse je bilo pred njihovimi očmi, toda oni so še vedno videli le krivico. Enako Marija Magdalena, ki pred odprtim grobom, ki je temelj našega odrešenja, vidi samo krivico. Res, potrebno je, da vstopi On sam, edini, ki lahko človeku ponovno odpre oči, da vidi, povrne sluh, da razpozna Glas, odpre um, da umeva Pisma ter segreje srce, da veruje in ljubi.

Vse to, oko, uho, srce in um je namreč raztreščil prvi greh, Vstali pa sedaj vse to ponovno sestavlja v novo celoto. Toda ni vsiljiv. Na koncu se dela, da gre dalje. Šele odprto srce, ki je pripravljeno sprejeti novost četudi je še ne dojame, kako Gospod sam večerja z njim (Raz 3,20).
Tam, ob lomljenju kruha, pri evharistiji, se nam vrača pravi pogled. tam spoznamo, kdo je v resnici On, kdo smo ob njem mi in kdo je brat, ki je z nami ob isti mizi. Tam je mogoča sprava, tam se zgodi naša resnica in zato šele od tam lahko gremo drugačni in nahranjeni Resnice. V iste domove, k istim ljudem, in vendar je sedaj možno novo občestvo.

Vrnila sta se k enajsterim in vsem, ki so bili z njimi in pripovedovali so si o vsem, kar so medtem doživeli. To ni več jezik kreganja, dokazovanja, uveljavljanja sebe, ampak je jezik deljenja in čudenja nad tem, kar dela nekdo Drug. In ta Drug povezuje. Po vstajenju še dolgo hodi in povezuje svoje učence kot koklja zbira svoja piščeta pod peruti (Mt 23,37) in kot dobri Pastir zbira svoje ovce, ki so se razkropile oblačnega in temačnega dne (Ezk 34,12).

Dovolimo Mu tudi mi, da vstopa v naše odnose, v naše pogovore, misli, poglede in srce, tako dolgo dokler ne ogreje srca in ne nakloni novega pogleda, ki bo v razbitih črepinjah naših idej videlo veliko večji in lepši načrt Njegovega odrešenja in veselja, ki nam ga je namenil v svoji ljubezni.

S spremenjenim pogledom in z gorečim srcem v prsih pa lahko tudi drug drugega vidimo pravilno in zaživimo občestvo, ki je Cerkev, poslana, da to veselo oznanilo gorečih src deli naprej. Spontano in preprosto, kakor je spontana in preprosta vsaka resnična ljubezen.



Pa še audio posnetek razmišljanja:

https://youtu.be/vff4E1s2mv0

Ni komentarjev:

Objava komentarja