Tisti, ki so polni Duha, so običajno jasni in harmonični. Kakor Štefan. V njem ni zvijače, to, kar govori, je opaziti tudi na njegovem obrazu, ki je bil kakor angelski. Celo ti, ki so ga tožili, so to opazili.
Njegovo sojenje evangelist Luka, ki je pisatelj Apostolskih del, močno vzporeja s sojenjem Kristusa, kjer so prav tako iskali lažnivih prič. Štefanova smrt tako resnično postaja podoba Kristusove smrti, ob kateri najprej odpusti storilcem, nato pa svojega duha izroči v Očetove roke.
V Štefanu se tako ne prepoznava več le angelskega obraza, temveč predvsem obraz Odrešenika, v katerega je veroval, zanj dal življenje in mu postal tako zelo podoben. Tudi Štefanova oblačila so si razdelili in jih položili k nogam mladeniča, ki se je imenoval Savel. In kakor je stotnik pod Kristusovim križem prvi izpovedal svojo vero v Božjega sina, se pod Štefanovim "križem" že nahaja novi oznanjevalec, ki bo mogočen apostol narodov.
Storilec in žrtev torej. V Gospodovem načrtu je mesto za oba, z obema ima Gospod svoj plan, če mu človek le odpre srce in to pusti. Odrešenje je namreč tudi za zločince. In nobena solza, jok, vpitje ali bolečina tistih, ki so po krivici preganjani in mučeni, ne gre v prazno. Tudi tam vstopa Gospod in ustvarja "rojstvo novega".
In kakor jasnina Štefana trešči ob trdo gmoto Judovske trme in zaslepljenosti, tako tudi Jezusov govor o kruhu življenja, ki ga podaja v šestem poglavju Janezovega evangelija, trči ob nerazumevanje. V nadaljevanju odlomka, ki smo ga danes brali, srečamo Jude, ki močno godrnjajo nad "kruhom, ki je prišel iz nebes", vse do točke, kjer postane Jezusova beseda pre-pretrda in gredo stran.
Toda ni bila Beseda trda, ampak njihovo srce, ki se je zakrknilo v svojem trmastem prepričanju o tem, kaj je sprejemljivo in kaj ne. Trmasto srce, ki ima samega sebe za edino merilo pač ne more okusiti "kako dober je Gospod", ampak se mu bo Beseda sama zdela trda in nedostopna.
Toda On ostaja in se daje, da bi vsak, kdor vendarle ostane, četudi skupaj z učenci ne razume vsega, nikoli ne bil lačen in nikoli žejen. Kajti Izvir, ki nas napaja, ne pozna zatona in smrti, ampak le temen prehod, ki pa vselej pripelje v Jutro.
Tudi v našem življenju in tudi skozi obdobje, kakršno živimo sedaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar