petek, 08. maj 2015

Bog prvi

Petek 5. velikonočnega tedna

Odločil je namreč Sveti Duh in mi z njim.

To so napisali apostoli in starešine z vso Cerkvijo bratom izmed poganov v Antiohiji, Siriji in Ciliciji!
Koliko modrosti je tu notri in koliko drže, ki jo nam večkrat zmanjka.

V iskrenosti bi mi morali večkrat napisati:
"Odločili smo se in Sveti Duh z nami!"
In napisali bi kot pravoverni tistim, ki so oddaljeni in ki so ateisti. Ni si težko predstavljati primesi vsaj delne vzvišenosti, tistega podtalnega občutka: "Mi, ki smo nekaj več, pišemo vam, ki nas ne razumete."

Oni pa so napisali: "Mi, vaši bratje, pišemo vam, našim bratom!"
In da ne pozabimo ...vsi mi, ki se danes imenujemo kristjani, izhajamo prav iz teh poganskih prvih kristjanov. Mi nimamo korenin v judovskih prvih kristjanih, temveč v tistih, ki so po trmi in odločnosti Pavla in Barnaba, smeli prejeti vero in to brez tone dodatnih predpisov Mojzesove postave.

Če se zavedamo milosti, ki so jo za nas izvolili na ključnem posvetu v Jeruzalemu, potem bomo tudi mi znali z večjo naklonjenostjo in usmiljenostjo prihajati do tistih, ki niso skladni z merili katoliške vere. In jih morda celo nagovorili in navdušili, ker bomo pristni in ne bomo prihajali s tonom ogroženosti.

Božja beseda nas zelo spodbuja k spremembi te drže. K temu, da vselej in vedno spustimo naprej Milost. Ona mora pred nami in ne mi pred njo. Bog mora biti prvi, njegov načrt in njegov navdih. Mi pa se večkrat sami zberemo, načrtujemo in planiramo, kako mora biti, nato pa iščemo primerne ljudi, primerne kraje in kličemo Boga, naj vendar vse to naše naporno delo blagoslovi in ga naredi rodovitnega. In gorje, če ga ne!

Niti zavemo se ne, kolikokrat odločamo po svoje, brez posveta s Bogom, nato pa želimo, da bi tudi Sveti Duh odločil skladno z našimi odločitvami.

Vse naše delo in bivanje ima pečat božanskosti, ko pustimo Boga naprej. Ko se zavemo, da je On pred vsem, da lahko samo v moči Njegove ljubezni tudi mi ljubimo.

Sin nam nenehno ponavlja naj ostanemo v njegovi ljubezni. Govori nam, kako nas ljubi tako, kakor ga ljubi njegov Oče. Nihče od nas ne dvomi v to, da je ljubezen Očeta do Sina najvišja, čista in popolna. Ampak Jezus večkrat ponovi, da je ljubezen, s katero on nas ljubi popolnoma enaka tej, s katero Oče ljubi Sina.
Z dodatnimi podnapisi to pomeni, da smo nenehno ljubljeni s popolno ljubeznijo, z maksimalno dozo čiste, pristne in brezpogojne naklonjenosti.
Tisti, ki vsaj za trenutek dopusti, da to Resnico izkusi in okusi srce, edini lahko ljubi naprej. V moči te silne ljubezni, s katero je sam ožarjen. Drugače ne gre.

"To vam naročam, da se ljubite med seboj. To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas ljubil jaz." Z isto ljubeznijo torej, s katero ljubi Oče Sina.

Tisti, ki je osvetljen s Soncem, deli svetlobo in se ne boji, da bi mu je zmanjkalo. Tisti, ki se postavi v senco in ne sprejme Sonca, ne more deliti drugemu svetlobe. Ker je sam njima. Sončni sij, ta nora Ljubezen, ni v naši moči, ne moremo je imeti v posesti, ne moremo je sami ustvariti, lahko se ji le prepustimo in dovolimo, da preko nas posije še na koga.




Ni komentarjev:

Objava komentarja