Kdor ostane v meni in jaz v njem, rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete ničesar storiti.
S tem Jezus pove srčiko vsega. Ni središče grozdje, ki je sad, ampak mladika na trti, torej odnos, ki lahko pripelje do sadu. Vsi bi radi videli sadove. Sadove svojega življenja, svojega dela, tisto, kar se opazi navzven. In mnogokrat nestrpno hlastamo po sadovih prav zato, da bi imeli kaj pokazati, da bi drugi lahko videli in pohvalili. V tem smo že zgrešili bistvo.
Vedno je pomemben tudi sad, vendar se nikoli ne začne pri njem. Ta pride na koncu. Tega je zdrave kmečke ljudi naučila narava. Dobri sad nastaja počasi, zanj je potreben čas, potrebna je potrpežljivost in potrebni so pravi pogoji. Mi pa smo v svoji nestrpnosti in hlastanju po priznanju postali kakor tisti, ki ne vedo več, kako nastane grozd. Postali smo ljudje trgovine, ki grozdje dobi na polici, kadarkoli. In takoj. To nas ubija, ker nas pelje stran od bistva. Nujen je drugačen vrstni res. Začne se pri osebi in ne pri sadu. Začne se pri »biti« in ne pri aktivnosti.
Jaz sem trta, vi mladike. Začne se torej pri odnosu. Pri bivanju v Njem, pri združenju z Njim. Tam je središče in rojstvo vsega dobrega. Naša resnična skrb bi pravzaprav morala biti nenehna pozornost na to, koliko smo v Njem in koliko pustimo, da On ostaja v nas.
Biti v Bogu in mu pustiti, da vodi, pomeni biti na pravem mestu, s pravimi stvarmi. Vedno. Biti v Kristusu, pomeni tudi imeti neskončno moč. V prejšnjih dneh smo brali: »Kdor vame veruje, bo tudi sam izvrševal dela, ki jih jaz izvršujem, in še večja ko ta bo izvrševal, ker grem k Očetu.« To je moč tistega, ki veruje.
Vsa skrivnost je torej v »biti«. Kristjan, ki da prostor Bogu, postane veličasten. V njem se ponovijo besede Kristusa: »Oče, ki prebiva v meni, izvršuje dela.« To pomeni ostati na trti in pustiti, da isti življenjski sok, ista Kristusova misel pride tudi v mojo misel, me napoji in očisti. »Vi ste že čisti po besedi, ki sem vam jo povedal.«
Biti v odnosu pa pomeni dinamičnost, kajti biti v odnosu pomeni nenehno doživljati obrezovanje. »Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani; in vsako, ki rodi sad, otrebi, da rodi še več sadu.«
Ni lahko biti v odnosih, je pa nujno za življenje in rodovitnost. Res da se med seboj kdaj po nepotrebnem in pretirano obrezujemo, je pa tudi res, da je za razliko od naših, Očetova »obreza« tista, ki ni nikdar krivična in nikdar odveč. Njegovo obrezovanje je vselej izraz ljubezni do nas.
Nam ni všeč razpreti dlani in se odpovedati lastninjenju, nam ni všeč priznati, da ne posedujemo na tej zemlji ničesar in nikogar, mi imamo s tem težave. On pa nas želi pripeljati prav do te točke, kjer bomo v izpuščanju in odpovedi kontroli, odkrili največje bogastvo in največjo svobodo. Tudi ali zlasti v odnosih.
To pa še vedno ne spremeni dejstva, da nam obreza ne paše! A Oče nas ljubi preveč, da bi nas pustil v nerodovitnosti. Ustvaril nas je za sad, za sočen sad.
To je tam, kjer se ljubezen dejanja in resnice povežeta z mislijo in jezikom, tam se srce lahko umiri. To je človek, ki je zakoreninjen na trti. Tak človek rodi sad pravičnosti.
Rast in pot do sadu pa je sestavljena iz mirnih časov in iz bojev. To je močno izkusil tako apostol Pavel kakor prva Cerkev. V teh dneh smo mnogokrat slišali, kako je prva Cerkev doživljala mnoga preganjanja, a se prav po njih krepila, širila in doživljala veselje Svetega Duha. Doživljala pa je tudi velika obdobja miru, ki so prav tako potrebna za rast in krepitve. Enako izkustvo je prisotno tudi v Pavlovem delovanju – obdobja boja in obdobja miru. Vse to je namreč potrebno, da dozori užiten sad naše poklicanosti.
Bistvo in temelj vsega pa ostaja vedno in vselej Odnos, mi v njem in On v nas, to je naša moč, to je tudi edina moč Cerkve.
Ni komentarjev:
Objavite komentar