Oznanjeno na uho

12. nedelja med letom

Jeremija, prerok, ki se je veliko bojeval in spraševal, iskal in prosil ter bil deležen mnogih nasprotovanj zaradi zvestobe Bogu, je živel v času, ko je tema zameglila pogled na kakršnokoli luč. In sredi tega je opominjal in oznanjal Besedo, ki se mu je zgodila. Zato je bil nezaželen. Ker je jezil in dražil.

V prvem berilu ga srečamo v vnovični hudi stiski. Bil je Božji mož, toda bil je v stiski. Pomembno sporočilo za nas, ki bližino Boga vedno povezujemo z zgolj prijetnimi in lepimi občutji, z varnostjo, ki je oddaljena od vsakih vsakodnevnih skrbi, s katerimi se srečuje svet in z vsakršno odsotnostjo strahu. Toda Gospod nas ne rešuje izven naših konkretnosti, ampak v njih, zato nas rešuje skozi stisko.

"Vsi moji zaupni prijatelji preže, da se spotaknem". Jeremijevi zaupni prijatelji so se izneverili in izdali in to boli. Vselej. Ko torej Jeremija na lastni koži ponovno izkuša, kako zelo lahko rani človek, se zateče h Gospodu. Na Gospoda ne "kopira" ravnanja grešnih ljudi, ampak se mu zaupljivo odpre in izroči. Čeprav ga morda ni čutil. Toda ve, da je in da je močnejši od vsakega človeka, ki še ostaja ranjen in slep.

Greh je namreč na svetu, preden je nastopila postava, zato je smrt kraljevala nad vsemi. Zlo je po enem našlo vstop v človeštvo in zastrupilo mnoge, toda Gospod ni ostal tiho. Poslal je Sina, ki je resnični milostni dar. In poslal ga je zastonj. Toda tudi milost je potrebovala vstopno točko in ker je grešni in posledično pred lučjo zaprti človek ni mogel sprejeti, je Gospod sam stopil v temo kot Luč sveta. S prevzetjem človeške narave, je le-ta prejela zdravilo Božje narave in tako nenasilno prejela milostni dar. Dar, ki se ga lahko sprejme ali zavrne, ker je dar in mora dar tudi ostati.

Jezus Kristus je tisti človek in Bog, po katerem je na svet vstopila milost in prenovila tiste, ki to želijo, pravi Pavel Rimljanom. Sveti Duh je zagotovo namenjen vsem, toda le srce, ki ga sprejme, se lahko preoblikuje po tej prejeti Ljubezni vse do mere, ko naše življenje ne vodi več strah, ampak ljubezen.

Božja beseda se danes dotakne strahu. Pravega in napačnega.
Pravi strah je strah pred tem, da bi izgubili milost, kajti če odrešenje ostaja dar, se ga lahko tudi izgubi s  tem, da ne živimo v prejeti milosti, ki je Sin in tudi nas dela sinove.To je strah, ki se boji, da bi duša in telo izgubili Duha in se s tem obsodili na pekel, ki je popolna odsotnost ljubezni.

Napačen strah pa bi lahko delili v 2 kategoriji: prvi je strah, ki je, a se delamo, da ga ni. Taki ljudje so lahko še posebej nevarni, ker jih poganja zakriti strah zase, ta pa je pripravljen drugega odstraniti. Tudi telesno.
Drugi negativen strah pa je strah, ki se pretirano ukvarja z nevarnostmi, ki so sestavni del življenja, a nimajo moči, da bi nam odvzele svobodo ljubljenih.
Ta strah poznajo ljudje, ki vse svoje moči porabijo za to, da bi ugotovili, kako jih ljudje vidijo, kaj si o njih mislijo, kako se bo spremenila njihova podoba, če storijo to ali ono. Bojijo se tistih, ki lahko ranijo, a ne morejo vzeti svobode Duha. Toda prav teh, pravi Gospod, se ni potrebno bati.

Kot zdravilo nam Kristus ponuja samega sebe. Kliče nas v intenziven odnos z Njim, ki ima celo naše lase na glavi preštete in ki pozna potrebe slehernega vrabca, kaj šele naše. On sam nas torej varuje, toda ne pred stisko in težavo, ki jo sproža zlo tega sveta, temveč pred tem, da bi znotraj te teme izgubili pogled na Luč. Da bi znotraj laži pozabili na resnico, da bi znotraj zla postali tudi mi sami podobni zlu.
Tega nas varuje in tega se moramo zdravo bati tudi sami.

Človek, osvobojen napačnega strahu in okrepljen z zdravim strahom pred izgubo daru milosti, postane kreativno živ in pričevalen.
"Kar vam pravim v temi, povejte pri belem dnevu; in kar slišite na uho, oznanite na strehah."

Evangelij se človeku vedno razodeva na skrivnem, v temi, na uho, da se tisti, ki ga sliši lahko svobodno odloči ali ga bo preslišal ali živel, skril v temo kleti ali oznanjal pri belem dnevu strehe. Božja beseda ostaja nevsiljiva. Oznani se na skrivnem, kot drobno seme, ko pa je sprejeta, postane veliko drevo, ki daje zatočišče in dom mnogim.
Naj se ta preobrazba zgodi tudi v našem srcu!

Polnost časa

11. nedelja med letom

Ta nedelja, ki je postavljena med dva pomenljiva praznika svetega Rešnjega Telesa in Krvi ter Srca Jezusovega, nas že po tem in tudi preko Božje besede same spodbuja, da se zazremo in odpremo tej nori Božji ljubezni, ki se ne ustavlja, ne izgublja časa in se ne naveliča v iskanju svojih otrok.

Že v prvem berilu nas Bog preko Mojzesa spominja, kako ni bilo trenutka človeške zgodovine kot tudi ne naše osebne zgodovine, v kateri Bog ne bi iskal načina, da bi nas kakor na orlih perutih pripeljal k sebi. K sebi, kajti tam pri Njem, je naš dom. Tam nas hoče narediti za kraljestvo duhovnikov in svet narod.

Tudi danes nas išče in nosi s tema kriloma: Božjo besedo, ki prosi naš posluh ter Kruhom življenja, evharistijo, ki je utelešena Beseda med nami. In če kdo teh dveh kril še ni odkril ali mu ne pomenita veliko, On ostaja ter išče nove poti, vse z namenom, da bi osrečil človeka in ga napolnil s svojo ljubeznijo.

"Njegovo ime je usmiljenje", je že pred časom poudaril papež Frančišek, če pa je usmiljenje, pomeni, da se najmočneje razodeva prav tam, kjer smo mi bedni. Tam, kjer so naše omejitve, naša grešnost in potrebnost. Pavel v drugem berilu poudarja, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili slabotni, ko smo bili grešniki in brezbožni. Takrat je za Boga polnost časa. Ne takrat, ko smo popolni in pred Njim navidezno samozadostni. Bog zmenke pripravlja takrat, ko naša beda doseže svoj vrhunec, ko noč doseže največjo gostoto in ko se zdi, da kraljuje zlo ... Takrat je Njegov čas. Ob polnosti stiske se začne Gospodov čas!

Ko Jezus zagleda množice, ki so izmučene in razkropljene, se mu zasmilijo.
Božje srce preprosto bije za žejo in lakoto človeštva, da bi ga nasitil in mu dal samega sebe.

Množice primerja z žetvijo, kar pomeni, da je zanj vsak človek kakor klas, poln zrnja, zrel za žetev, zrel za daritev ljubezni. On je torej prišel, da nas pripelje do dopolnitve svoje poklicanosti, ki je daritev ljubezni. Ta pa pozna mnogo prehodov ...

Zrnje mora biti zmleto, da nastane moka. Moka mora zapustili samo sebe in se pomešati z vodo, da postane testo, testo se mora pustiti odvesti tam, kamor samo ne bi šlo, v peč, da lahko postane kruh in kruh se mora pustiti vzeti v roke, blagosloviti, razlomiti in dati v hrano zato, da doseže svoj namen. To je naša pot, to je pot vsakega človeka. Pot, ki jo je pred nami začrtal On sam in na kateri edino je naše srce lahko srečno.

Prosite torej Gospoda žetve, da pošlje delavcev na svojo žetev. 

Zdi se, da smo drug drugemu poslani kot žanjci, kot tisti, ki naj si pomagajo do dozoritve ljubezni. Zato prosimo drug za drugega, da bi vsak od nas lahko dozorel in postal lepo klasje, pripravljeno na daritev. Ime vsakega od nas je med imeni tistih, ki so poklicani, da postanejo ti delavci, kajti delavec je tisti, ki v srcu nosi to, kar je tudi v srcu njegovega Učitelja, to pa je lepota človeka. Je človek, uresničen s tem, da ljubi; konkretno, tiho, skozi prehode ...

Vsi mi smo povabljeni, da vstopimo v peč ljubezni, ki prečiščuje, osvobaja strahu in odpira ljubezni. Ob bogatih žitnih poljih, ki so postavljena pred nas ali pa ob poljih, ki imajo veliko manj klasja kot bi ga pričakovali ali si želeli, ima vsakdo od nas dve možnosti: lahko se iz strahu in v strahu zase zapre, lahko pa se v usmiljenju odpre. Vse zavisi od tega, koliko je naše srce smelo okušati usmiljenje Tistega, ki se je prvi dal v naše roke, da bi bil naš Kruh življenja.

Ko torej srce doživi usmiljenje, se spremenijo tudi oči. Takrat na te "žitne klase" ljudi, ki so nam podarjeni, ne gledamo več ogroženo, temveč se v spontano rodi sočutje in usmiljenje, ki pošilja ...

Razlog našega veselja

Praznik Svete Trojice

"Bratje in sestre, veselite se ... Pozdravite drug drugega s svetim poljubom."
Tako nas v drugem berilu spodbuja apostol Pavel na današnji praznik. In vendar se lahko v vsakem pojavi tudi dvomeče vprašanje: "Kako, ko pa je nenehno toliko razlogov za skrb? Kako živeti v miru, ko je toliko nemira, kako si dati sveti poljub miru, ko pa je toliko razlogov za obrambo in napad?"

In vendar, veselite se! 
V čem je torej ta neuničljivi razlog našega veselja?

Že v prvem berilu beremo o Mojzesu, ki se na pobudo Boga samega povzpne na Sinajsko goro, s kamnitimi ploščami v rokah. In Gospod stopi dol v oblaku in se razodene kot "usmiljeni in milostljivi Bog", pred katerim Mojzes pade na obraz in ga počasti. Najsvetejši se spusti dol, vendar se ustavi poleg Mojzesa, nekoliko stran in ne v Mojzesu. Še sta narazen, ni še prišel Tisti, ki edini lahko Boga ponovno združi s človekom. In Mojzes prosi: "Če sem našel milost v tvojih očeh, Gospod, naj hodi, prosim, Gospod sredi med nami. Ljudstvo je namreč trdovratno, toda odpusti našo krivdo in naš greh in vzemi nas za svojo lastnino!"

In Gospod je Mojzesa vzel zares in nas dokončno vzel za svojo lastnino!
On je stopil dol še enkrat, v svojem Sinu in postal eno z nami. Ni več Bog poleg nas in mi nismo tisti, ki bi se morali vzpenjati na kako visoko goro vrlin, da bi ga lahko videli, ampak je Bog v nas, kajti spustil se je do nižin človeškega uboštva in se za vedno naselil v človeku. Tako danes Bog ne piše več na kamnite table, ampak je svoj podpis ljubezni izlil v naša srca. Izlil nam je Svetega Duha, ki prebiva v nas in po katerem smo deležni te veličine življenja, ki se pretaka med Očetom in Sinom.

Prav po Sinu in Svetem Duhu tako spoznavamo pravo podobo Očeta, posledično pa nas samih. Oče, ki je svet tako ljubil, je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče ne pogubil in tako razodel globino svojega srca in volje. On sam hrepeni po človeku in si vsakega od nas želi pri sebi - v slavi. Zato Sin ni prišel, da bi koga obsodil, ampak rešil tiste, ki verujejo, tiste torej, ki so pripravljeni to rešitev ljubezni sprejeti. To je namreč naša vera - sprejetje Ljubezni.

Kdor pa ne veruje, je že sojen, ker se izključi iz občestva svetlobe, ki edina vrača vid in resnico, da smo ljubljeni sinovi in tisti, ki nimajo Boga pred seboj ali daleč od sebe, temveč kar v sebi, v lastnem srcu. Tam je Njegova nova gora Sion.

Ker pa smo sinovi, smo med seboj tudi bratje, zato bo ta gora razodetja vedno tudi naše občestvo, naši odnosi. Kristjani smo razodetje Trojice, ker smo Njegov vidni del skrivnostnega Telesa, v katerem je edino možno odrešenje.Tako si je zamislil Oče. Zato smo poslani, da bi izžarevali to lepoto življenja in ljubezni, ki sta nam po milosti izlita v naša srca.

Upravičeno lahko tako tej čudoviti hvalnici psalmista dodamo še: "Slavljen moj Gospod, ne le v svetišču svojega svetega veličastva, ne le nad kerubi in na prestolu svojega kraljestva, temveč slavljen tudi v mojem srcu ter v srcu brata, s katerim edino lahko izžarevava Tebe, o presveta Trojica!

https://youtu.be/bkjakqqXzac  

Nenadoma, kot šum

Binkošti

Apostolska dela nam o tem velikem prazniku pripovedujejo tako: "Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali."

Evangelist Janez o času po vstajenju pa: "Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali, iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: "Mir vam bodi!"

V obeh primerih srečamo učence, ki se zadržujejo skupaj, v hiši in čakajo. Prvič zaklenjeni, iz strahu pred Judi, zmedeni in razočarani nad preteklimi dnevi, drugič morda enako zmedeni, vendar ne več prestrašeni. V binkoštni dvorani jih namreč spremlja Marija, Mati, ki povezuje. Ona je prva uspela med njimi stkati mrežo občestva, ker na nikogar od njih ni kazala s prstom; ni namreč potrebovala krivcev, ampak brate. In jih je našla ali bolje rodila. V to, človeško stkano občestvo, pride torej Sveti Duh, resnični protagonist občestva, in ga posveti.

Kako v naša življenja vstopa Bog? 

Današnja Beseda nam kaže, da Bog pogosto izbira način presenečenja. Tako po vstajenju, ko učence preseneti pri zaprtih vratih, kakor na binkoštni dan in kakor v slehernem dnevu našega življenja.

"Nenadoma, kakor šum", piše Luka v Apostolskih delih. Bog je zvest in vselej dopolni svojo obljubo. Toda kolikokrat je potrebno v življenju dolgo čakati, pričakovati, zoreti, da se nenadoma nekaj dopolni in se obljuba izpolni. In se, ker Bog ne zataji. Sad lahko zelo dolgo zori in vendar enkrat dozori, človek lahko dolgo išče in čaka in vendar mu je enkrat dano najti in sprejeti.

Prišel je torej - Duh Tolažbe, Duh resnice, da bi nas vse uvedel v resnico.
Prišel je v podobi daru jezikov in daru ognja.

Možje in žene, ki so tisti dan doživeli obiskanje Duha, so govorili v materinem jeziku tolikih tujcev, ki so se tiste dni zadrževali v Jeruzalemu. Prejeli so dar materinega jezika, lahko bi rekli dar jezika matere. Tistega jezika, ki ga razume vsak, ker je to jezik ljubezni, sočutja, nežnosti. Ta jezik podira ovire in pregrade, nenasilno ruši zidove in popravlja razpoke. Prav tega jezika je danes žejna vsa zemlja in toliki naši odnosi.
Zato je to dar, za katerega moramo prositi, saj ga tako krvavo potrebuje celotno človeštvo. To je namreč jezik, ki edini oznanja velika Božja dela! Ostali jeziki - jezik nasilja, dokazovanja, popravljanja, laskanja, laži ... vedno oznanjajo nas same, samo jezik Duha je tisti, ki oznanja Njega - Boga nežnosti in občestva. Zato je to edini jezik, ki lahko gradi občestvo med nami. S šprihodom Svetega Duha pa je to tudi naš edini materni jezik!

Nadalje je Duh prišel kot ogenj, kar pomeni, da Njegov prihod ogreje srce, ker prinaša toplino in žar ter zato prebuja, oživlja in pošilja.
Učenci po prejemu Duha ne ostanejo zaprti v sobi, veseli nad samimi seboj in zaprti v svoj krog. Ne, odpravijo se ven, k ljudem, saj so prejeli Duha, ki je - kakor pravi apostol Pavel Korinčanom - v korist vseh. 

Podobno Vstali. Ko se prikaže učencem, pride z jezikom miru in ognjem Duha: "Mir vam bodi!" Ta pozdrav napolni preplašena srca in vendar je to mir, ki jih ponovno ne zapre v lastno samozadostnost, ampak jih pošilja naprej in ven.
"Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam. Prejmite Svetega Duha".

Kristusov mir je ognjeni mir. Je resnični mir od greha in nenehen nemir evangelija in ljubezni, ki pošilja onkraj nas samih. Prvo poslanstvo pa, ki ga Vstali zaupa učencem, je prav sprava: "Komur grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani."

Sveti Duh, ki je glavni akter vseh zakramentov, tudi zakramenta sprave, želi postati glavni akter tudi naših src, ki se sleherni trenutek odločajo ali bodo krivice odpustila ali jih bodo zadržala. Ali bodo povezovala v občestvo ali oddaljevala z zaklenjenimi vrati. Ko je bil v nas izlit Duh, popolna Ljubezen, nam je bilo odpuščeno mnogo. Da bi, polni te iste Ljubezni, tudi mi odpuščali mnogo in nenehno.

Samo tako, v Duhu ljubezni se rojeva resnična Cerkev, samo tako postaja Mati, mi pa priče, da nas je obiskala ta velika Moč neba; On, ki madeže izmiva, kar je suho spet zaliva in ozdravlja rane vse. On, ki upogiba, kar upira se, vse ogreje, kar ohlaja se, vodi vse, ki so zašli. 

Pridi, pridi, Sveti Duh!

Priprava na rojstvo

7. velikonočna nedelja

Smo v binkoštni devet dnevnici, ko na glas ali potiho hrepenimo in vzklikamo: "Pridi Duh!"
Naj pride On, ki je obljubljena Tolažba, okrepitev, voditelj, resnica, On, ki nas vključuje v eno z Očetom in Sinom in nas usposablja za življenje Boga. To življenje ni vzporedna realnost, ampak nov način bivanja, nov nivo in kvaliteta, ki si jo človek sam ne more dati.

Govorimo o življenju tistih, ki so jim bile odprte oči za velika Božja dela, ki se dogajajo sredi zgodovine, skozi dogodke, ki jih vidimo in gledamo vsi, le da eni v njih vidijo priložnost za svoj boj, drugi pa razodetje Boga. Enako je bilo v Jezusovem času; vsi so gledali Sina človekovega. Za nekatere je ostal navaden sin človekov, sin Jožefa in Marije, morda z nadnaravnimi darovi, kaj več pa ne. Drugi so premogli v njem videti preroka. Spet drugi nekoga, ki je prišel rušit dolgo vzpostavljajočo religiozno strukturo in ga je bilo zato potrebno odstraniti in utišati somišljenike. Nekaterim pa je bilo dano, da so v njem prepoznali Sina Boga Najvišjega, Odrešenika, ki je dal svoje življenje, da bi ga mi lahko živeli v polnosti. V njegovi smrti niso videli rešitve problema, ampak upali na tisto več, četudi še niso vedeli, kaj to je.

Ko pa je po vstajenju prišel Duh in vse uvedel v Resnico ter v človeških srcih in umu harmonično povezal celotno zgodbo odrešenja, so se začela nebesa na zemlji. Kraljestvo, ki ga je Sin oznanjal, se je po moči Duha dogodilo v občestvu kristjanov. Ta Duh je njih in danes nas gnal, da se ne ustavimo, ampak smo v nenehnem prisluškovanju ter hoji po poti evangelija.

Ta Duh tudi danes potrebuje odprta srca, ki ga pričakujejo, zato je ta devet dnevnica čas, v katerem smo poklicani, da se pridružimo Petru in Janezu, Jakobu in Andreju, Filipu in Tomažu, Bartolomeju in Mateju, Alfejevemu sinu Jakobu in Simonu Gorečniku, Jakobovemu sinu Judu, mnogim ženam ter Jezusovi materi Mariji v tistih gornjih prostorih izbe - porodni sobi, ki je prva videla rojstvo nove Cerkve. V tej izbi je zagotovo še kak prostor za nas, zato se te dni vzpnimo v Duhu vanjo in vztrajajmo z njimi v molitvi in pričakovanju, kajti vsak porod potrebuje pripravo in vsak nov začetek ta čas zadrževanja v hrepenenju in upanju.

Mi smo nenehno v porodni sobi, saj je Cerkev tista, ki je poklicana k vedno novemu začetku. Ker je poslušna Duhu, ta pa ne miruje nikoli, saj preiskuje srca in na krike človeštva odgovarja z vedno novimi odgovori. Preko nas. Zato je tako pomembno, da vstopimo v to notranjo pripravljenost za rojstvo novega - v našem življenju in odnosih, v našem vsakdanu in načinu naših reakcij na dogodke življenja.

Ko na nasilje nekdo odgovori z dobroto, pomeni, da je izstopil iz človeško mogočega v območje Božjega. In to se opazi. To opazi tudi svet, vznemirjen, ker ni po njegovem. Zato bodo kristjani, tisti živi in resnično polni Duha, tako ali drugače vedno kamen spotike, nosilci trpljenja in preizkušenj.

Toda blagor vam, če vas zaradi Kristusovega imena sramotijo, saj nad vami počiva Duh slave, Božji Duh. Kristus sam namreč moli za nas: "Jaz prosim zanje. Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji; in vse moje je tvoje, in kar je tvoje je moje in poveličan sem v njih. Nisem veča na svetu; oni so na svetu .."

Kolikor je torej v nas in med nami edinost in Duh, toliko ostaja Kristus na svetu po nas. In kakor so preganjali njega, bodo tudi nas. Važno je le, da preverimo, ali smo preganjani zaradi Kristusovega imena ali zaradi upravičene jeze sveta, ker ne prinašamo več Kristusa, temveč le še lastno izdelana prepričanja in nenavadne religiozne prakse.

Zato pridi Duh, pridi in prebivaj v nas, da bomo tvoje priče in bo tvoja slava počivala nad nami! Po nas naj Kristus ostaja na svetu, mi pa naj se že tukaj spočijemo ob misli, da smo po Njem, ki je povzdignil našo človeško naravo, že v slavi Očeta.

Moč povezovanja

6. velikonočna nedelja

V prvem berilu vidimo diakona Filipa, ki pričevalno oznanja evangelij, tako zelo, da ga množice enodušno poslušajo. Beseda je namreč potrjena tudi s konkretnimi dejstvi: nečisti demoni odhajajo, hromi in šepavi so ozdravljeni. 

Ko Beseda pride v srce in ji srce verjame, se zgodi točno to. Luč posveti v temo in v najbolj skritem kotičku teme se razkrinka laž, ki smo ji verjeli in po njej ravnali. In laž se mora Resnici umakniti. Zato hudi duhovi pobegnejo. Podobno tam, kjer smo hromi in nesposobni pretočnosti za življenje, tam, kjer življenja ne opazimo več in ne premoremo hvaležnosti, Beseda vrne okus, odpre oči in da videti to, kar je bilo dotlej skrito in necenjeno. Tam, kjer šepamo, ker nas je lasten greh ali greh drugega udaril, se vrača moč in novo upanje. Vse to se zgodi, ko res oznanjamo Besedo in ne besede. Vrne novo upanje.

To upanje, za katerega Peter pravi, naj bomo vselej pripravljeni odgovoriti odkod prihaja. To upanje je namreč že v nas, ker je to sam Sveti Duh, izlit v naša srca. Upanje, ki ne osramoti, upanje, ki odpre pot tam, kjer se zdi neprehodno, vrne pomen tam, kjer ga je nekdo ukradel in utrdi voljo, kjer je ta postala šepava.
Kajti Sveti Duh je Bog ljubezni, ki večno živi v nas. Ker pa je On sam izvir dobrega, lahko tudi sami izberemo primat dobrega. Petrovo pismo je ena sama spodbuda k izbiri dobrega neodvisno od reakcij ostalih. Delati dobro zaradi dobrega samega povzroči, da so osramočeni tisti, ki nas obrekujejo. Četudi je včasih dopuščeno tudi trpljenje zaradi dobrega. In vendar je to krivično trpljenje Kristus sam spremenil v skrivnosten slavospev in hvalnico odrešenih.

Ta ljubezen, izlita v naša srca je tudi nekaj krotkega, zato je tudi odgovor, ki ga dajemo tistemu, ki vpraša, lahko le krotek in ne nasilen. Sicer način nasprotuje vsebini. Ker je samo Sveti Duh tisti, ki nas v sleherni situaciji življenja uči krotkosti, bo morda prav naša krotkost nekoga spodbudila k zanimanju za razlog našega upanja. Kajti za ranjeno človeško naravo pač ni naravno, da bi ostala krotka sredi preganjanj. To zmore le tisti, ki je že umrl sebi in skozi lastno naravo že In vendar bi razodeva skrivnostnega Drugega, po katerem žeja sleherno človeško srce.

Nenazadnje pa nas Samarija uči še ene pomembne stvari. Filip je evangelij oznanjal ter srca pripravljal za prihod Svetega Duha. Pred polaganjem rok, je torej nujno oznanilo, ki je podprto z dejanji, z našim načinom življenja. Takrat se lahko zgodi birma. Vse prevečkrat se namreč birma zgodi, ker "se mora", ker so toliko stari in nad srcem, ki sploh še ni zahrepenelo po veri. Morda tudi zato, ker mu ta ni bila resnično oznanjena, še manj med nami živeta.

Prva Cerkev nas tako spominja in opominja, da je na prvem mestu oznanilo, ki pa ni zgolj v praznih besedah, temveč v življenju celotne krščanske skupnosti. Če torej naše oznanilo ne zmoti nobenega hudega duha, če ne utrdi nobenega zvina in ne ozdravi hromosti, ampak jo še povzroči, potem nekaj ni v redu. Na to oznanilo se pač ne more klicati Svetega Duha, kajti Bogu je Bog skladnosti.

Jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. 

Sveti Duh nam ni bil dan zato, da bi ostal zapornik naših duš, temveč, da bi nas povezal v eno in bi medtem ko se gledamo, lahko videli Njega, ki nas ni zapustil sirot. Svet ga ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna, lahko pa Ga spozna, ko se sme razodevati po slehernem življenju in še bolj, po načinu življenja v naših občestvih.
Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas. 

Tisti dan bomo tudi pričevalni drug za drugega in za svet! Ker ne bomo ločevali, ampak povezovali.

Še nekoliko drugačno audio razmišljanje:

https://youtu.be/DiTNrcrsYEI 

Živi kamni

5. velikonočna nedelja

Ko bomo po dolgem času ponovno skupaj pri maši, bomo spet gledali to, kar v resnici smo - občestvo živih kamnov, ki se zbira ob vogelnem kamnu, Kristusu. Smo pšenična zrna, ki z vseh strani pridejo skupaj, da bi postali en velik evharistični kruh, namenjen v hrano mnogim. To je naša resničnost!

Peter govori o duhovni stavbi, ki je sestavljena iz novih ljudi, ki so Bogu izbrani in dragoceni. On sam se z ljubeznijo dotika vsakega od teh živih kamnov, da bi ga iz teme prestavil v svojo čudovito luč. Ko pa kamen pride na luč, dobi svoj originalni odtenek barve.

V Cerkev, ta izvoljen rod, kraljevsko duhovništvo in svet narod, smo bili poklicani kot "kamen, ki so ga zidarji zavrgli", kot tisti, ki so zaradi greha izgubili luč in barvo ter ostali v temi. Po milosti smo bili prestavljeni v svetlobo ljudstva, ki je določeno za Božjo last. In četudi so kamni med seboj zelo različni, gradijo enotno zgradbo in ustvarjajo lepoto prav zaradi svoje originalne različnosti. Tako poslanstvo slehernega izgrajuje celotno občestvo. V prvem berilu beremo, kako so apostoli skrbeli za molitev in oznanjevanje Besede, diakoni pa za strežbo in vsakovrstno služenje. Dani smo si namreč, da bi se z ljubeznijo dopolnjevali, vsak z darom, ki ga je prejel. Če pa smo ga prejeli, ga nismo le zase, temveč v korist vse skupnosti. Prav ta skupnost pa je poklicana svetu razodevati Očeta.

Filip izgovarja globoko hrepenenje tolikih src: "Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo."
In Jezus, presenečen, da še vedno ne doume, odgovarja: "Kdor je videl mene, je videl Očeta. Jaz sem v Očetu in Oče je v meni." Oče sam govori po Sinu, deluje po Sinu, združuje po Sinu.

Tako tudi mi, ko enkrat prejmemo Sina, prejmemo tudi Očeta ter njuno ljubezen, ki je Sveti Duh.
Tako velika je ta skrivnost po kateri prav nihče od nas ne more več trditi, da je "zavrženi kamen", saj smo pri Bogu izbrani in dragoceni, četudi kdaj za ta svet "kamen spotike" in "skala pohujšanja" . In vendar smo pobrani tudi iz zadnjega kotička sveta in prestavljen v duhovno občestvo tistih, ki so ljubljeni.

Kdorkoli vidi nas, vidi Očeta in vidi Sina! Zato gremo k maši, da bi se nagledali in naužili te globoke Resnice, da bi nahranili to novo Življenje in tudi mi postali Pot za druge.
Naj torej tudi za nas velja, da besed, ki jih govorimo, ne govorimo mi, ampak Oče, ki je v nas, da dejanj, ki jih delamo, ne delamo mi, ampak jih vrši Oče.

Da ne bomo oznanjali sebe, ampak slavna dela tistega, ki nas je poklical v svojo čudovito luč.


Še audio verzija razmišljanja: 

https://youtu.be/rthkm7_--Xc