petek, 04. december 2015

Sleci, Jeruzalem, obleko svoje žalosti in bede, in za vekomaj obleci lepoto veličastva, ki je od Boga!

Nedelja 2. adventnega tedna

Po vseh apokaliptičnih sesutjih, ki smo jih brali, poslušali in tudi videli v svojem življenju, nastopi vselej glas Boga, polnega upanja in silnega veselja! Pride čas. Vsakdo izmed nas je tako ali drugače doživel svojo osebno apokalipso, manjšo ali večjo, vsak od nas je izkusil kaj pomeni zreti porušena zidovja in čutiti bedo in žalost. In pride čas, ko je vse to potrebno zapustiti, pustiti in obrniti pogled na novo, ki nastaja. Na dobroto, ki nas obdaja.

Radi smo žrtve, težje pa se od te bede poslovimo in kakor pravi prerok Baruh vstanemo in se postavimo na višino, zazrti na vzhod od koder prihaja vstajenje. Padec je človeku domač, vstajenje pa samo, če se za to odloči. Ni brez pomena prerok vpil, da je prišel čas, ko je vsak od nas poklican zapustiti in odvreči svojo žalost in bedo, kakor Bartimaj odvreči tisti beraški plašč in za vekomaj obleči lepoto veličastva, ki je od Boga in za človeka pripravljena od vekomaj in za vekomaj! Prišel je čas!

Današnja Beseda je prepojena z veseljem, z radostnimi vzkliki, z upanjem in klici, naj se temu novemu odzovemo in pripravimo pot. Advent je čas, ko Bog vsako, prav vsako srce kliče na osebno pot naproti veselju. Da se pripravi za sprejem veselja v svoje življenje. Sprejem svetlobe.

Peš so šli od tebe, in gnali so jih sovražniki a Bog jih bo privedel nazaj k tebi; nosili jih bodo v slavi kakor kraljevski prestol. Bog je namreč ukazal, naj se znižajo vse visoke gore in večni hribi, in naj se napolnijo globeli, da postane dežela ravna da bo Izrael varno hodil v Božjem veličastvu.


Zanimivo je, kako prerok Baruh jasno označi temeljne značilnosti dinamike teme in dinamike svetlobe.
Tisto, kar nas ruši, delo teme, je nasilno in glasno, beremo, kako "so jih gnali sovražniki". Gnati označuje držo nasilja, prisile, teže, nasprotno pa Bog svoje vodi nazaj tako, da jih nosi! Kakšna razlika! Nosi kakor svoj kraljevski prestol, pred katerim se nižajo gore in polnijo doline, na ukaz Boga, da bi lahko varno hodili, da bi vendarle sprejeli pot iz oblačila bede in greha v oblačilo veselja in sijaja!

Karkoli Bog dela v duši človeka, je vedno povezano s svetlobo, veseljem, z usti polnimi smeha in vriskanja, z usmiljenjem, pravičnostjo, sočutjem in svobodo. Prerok nenehno opisuje, kako Bog sam prihaja naproti ranjenemu človeštvu. To je Bog usmiljenja, to je Bog, ki se hoče na poseben način razodevati v tem svetem letu, v katerega vstopamo prav ta teden. In ta Bog nas vabi k veselju.

Ta pot prehoda iz bede v sijaj, pa ni pot, ki bi jo moral ali mogel človek prehoditi sam. Zanimivo je opazovati, kako se vsako dobro v zgodovini človeštva in osebni zgodovini vsakega izmed nas, zgodi na pobudo Boga samega. Z njegovo Besedo, s tistim dobrim delom, ki ga v nas začne in ga tudi hoče dokončati. 

V prvem berilu beremo, da so "otroci, od sončnega vzhoda do zahoda zbrani na besedo Svetega in se veselijo". Niso torej sami tega zmožni, ampak na besedo Svetega, tistega, ki ne neha iskati in klicati človeka k spreobrnjenju. V psalmu beremo o vrnitvi sionskih jetnikov in tudi tam se je zgodilo, "ko je Gospod dal", na Njegov klic, v Njegovi moči. Sami niso zmogli, sicer bi se vrnili že prej.
Apostol Pavel v pismu Filipljanom piše o veselju, ki ga doživlja, ko moli za njih in piše o občestvu v evangeliju. Ne vem ali se mi še zavedamo te velike povezovalne moči, ki jo ima Beseda. Ko inividualista spreminja v posameznika in ga vodi v občestvo. In nenazadnje tudi v evangeliju beremo, kako je prišla Božja beseda Janezu, kako se je zgodila in začela naznanjati prihod nečesa povsem novega.

Beseda se torej zgodi in se dogaja ... kliče in vabi iz starega spanja v vstajenjsko življenje. Pobuda in milost prihajata vedno s strani usmiljenega Očeta. Človek pa se mora sam odločiti ali bo tej Besedi tudi prisluhnil, ji dal možnost, da zazveni v globini srca in ji pustil, da začenja nekaj povsem novega.

"Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!" , vpije Janez v puščavi.
A zakaj v puščavi, ko pa so bili ljudje večinoma drugje?
Ker se samo v puščavi da slišati glas Gospoda. Ker se samo tam, kjer človeški glas utihne, lahko sliši Besedo, ki vabi, da se doline razočaranj napolnijo, vsaka gora in hrib zamer zniža in vse, kar je krivo, postane ravno.

In še nekaj je pomembno opaziti. Gospodov glas se vedno razodeva kot zelo konkreten, zgodi se v konkretnosti človeške zgodovine kakor tudi naše osebne zgodovine.
Apostol Luka zelo natančno opiše oblastnike takratnega časa. In v ta konkreten čas zgodovine, v petnajsto leto vladanja cesarja Tiberija, ko je Poncij Pilat, upravitelj Judeje in Herod oblastnik Galileje, njegov brat Filip upravitelj Itureje in Trahonitide, ko vladata velika duhovnika Hana in Kajfa, se v puščavi zgodi Beseda konkretnemu človeku, Janezu Krstniku.
Vedno je tako! Bog je vedno konkreten.

A Beseda se ne zgodi tam, ko se zdi, da je največ moči, ampak tam, kjer vlada suša, v puščavi. Tako tudi v nas. Bog ne vstopa tam, kjer smo sami močni oblastniki in vladarji našega življenja, ampak tam, kjer smo šibki, kjer smo ranjeni in grešni. Tam, kjer je puščava in kjer človek, razočaran od glasov, zmore zaslišati Glas.

In če človek izreče svoj "Da" Bogu, kakor ga je Marija, če ga izreče četudi ne razume in ne ve, kam to pelje, če v veri odpre vrata in tvega pot, se zgodijo veličastne stvari. Vedno! Ker tam, kamor stopi Gospod, vse postane rodovitno, postane veselo in postane oblečeno v sijaj. Njegov.

Ko človek torej umolkne in sliši, ko v revščini lastne puščave odpre in veruje, se zgodi. In to, kar se rodi, postane Božje odrešenje, ki je za vse ljudi.


1 komentar: