četrtek, 03. december 2015

Sočutje Boga

Sreda 1. adventnega tedna

Sredina Božja beseda potrjuje zvestobo Gospoda. To, kar Bog obljubi, to izpolni. Ob svojem času in na svoj način. Obljubo pa izpolni vedno!

Po preroku Izaiju spoznavamo Boga, ki je sočuten s svojim ljudstvom, ki mu je mar zanj. Oznanja obljubo Boga, ki bo svojim pripravil gostijo z izbornimi jedili, celo z najboljšimi jedili, gostijo z žlahtnim vinom, še več, s prečiščenim žlahtnim vinom. 

Gospod bo obrisal solze z vseh obrazov in Gospod bo pokazal in izkazal sočutje. In ta obljuba se izpolnjuje do pičice natančno v evangeliju. Jezus, ki pride h Galilejskemu morju, se usede na goro in pusti, da mu človeštvo pride blizu. Pusti, da se ga dotakne v srce. In ozdravlja, kajti Bog sočutja ne more gledati svojih ranjenih, hromih, slepih in gluhih otrok ne da bi jim v ljubeči skrbi podaril sebe. In gre ... od enega do drugega. Da ozdravi, da vsakemu povrne sijaj in življenje, tisto polnost dihanja.

Prerok Izaija govori pa tudi o obljubi gostije. In Jezus, ki se mu lačno ljudstvo smili, mu pripravi gostijo. Noče jih odpustiti ne da bi jih prej kakor ljubeča mama nahranil.
Tam pa se zgodi še eno sporočilo, še eno ozdravljenje. Ozdravljenje naših puščav.

Kolikokrat v nas odmeva stavek učencev: "Od kod bi vzeli v puščavi toliko kruha, da bi takšno množico nasitili?«
Kolikokrat se znajdemo v situacijah, ki nas presegajo in spomnijo na to, da nimamo dovolj, da zgolj naše moči niso dovolj.
Človek nujno spozna svojo omejenost, le nanjo tako zelo različno odreagira. Eni s tem, da se vržejo v garaško delo in dokazovanje drugim, da le niso tako nesposobni, drugi padejo v nemoč in obležijo - hromi in nesposobni, Jezus pa pokaže tretjo pot - sebe.

Naš pogled premakne s področja puščave, ki nas straši, prebuja negotovost in dvom v to ali bomo zmogli, na tisto, kar smo prejeli v dar - hlebe in ribice. Veliko smo prejeli. In kako radi to veliko spregledamo, ker je bolj kričeča nenasitna puščava.

Sprejeti sebe kot dar, iskreno spoznati in videti svojo obdarovanost, pomeni vzeti Boga zares. Se mu dati, pripravljeni, da naredimo svoj del popolno in pripravljeni zaupati, da On naredi svoj del. Tako se zgodi - puščava se nasiti, nepremagljivo postane polje milosti, pomanjkanje postane sedem polnih košar ostankov.

Potrebne so le oči, ki so usmerjene na pravo stvar. Ne na to, kar nam manjka, ampak na to, kar imamo, kar nam je podarjeno. V hvaležnosti zavedanja, da smo prejeli darove in sposobnosti, ki smo jih poklicani igrati zares. Tako, da jih izročimo, pustimo, da se razlomijo in delijo. Kajti tam, samo tam, ko nehamo čuvati svoje, se začne delitev in množitev. Čudež se zgodi ne takrat, ko imamo dlan zaprto, ampak takrat, ko svoje prepustimo in podarimo.

V zavedanju, da imamo v Bogu neusahljiv počitek, ker je pri njem gostija, pri njem tolažba, smo poklicani prositi za modrost, da bi našli pravo ravnovesje med tem, da si upamo biti dar in se ne umikati nazaj, obenem pa izpustiti stvari Njemu, ki naredi vse popolno in v obilju. V pravem ravnovesju pa se resnično zgodi gostija, ko se nehote pred teboj kopičijo Božja presenečenja in lepote.


Ni komentarjev:

Objavite komentar