sreda, 15. januar 2014

1 Sam 3,1-10.19-20
Mr 1,29-39

Kako je Jezus živel svoj vsakdan?

Ob Samuelu lahko odkrijemo, kako težko je včasih slišati glas Boga, še težje pa ga je prepoznati in ločiti od glasov ljudi, sveta, tihih pričakovanj drugih ali celo lastnih.
Včasih pa se celo zgodi, da ta Glas, ki se nam razodene in spregovori, slišimo pa si kar sami rečemo: "Vrni se in spi!" In to večkrat na dan. Na teden. Na mesec. Morda celo leta. A Bog je vztrajen. Če mi odnehamo, on verjame v svojo Besedo in čaka, da bi bila vzeta zares.

Prav tako, kakor je pogovor z Očetom = Besedo, jemal zares Jezus. Dan je začel s tiho molitvijo, s tišino svojega srca. Da bi slišal to, kar je resnično pomembno živeti in storiti. In potem je šel med ljudi. Ozdravljal, učil, jim služil. A ne tako, da bi izpolnjeval njihove želje, saj se ni ustavil tam, kjer so ga želeli videti, kjer bi v končni fazi požel vso slavo in priznanje, ki ga sami včasih prav bolestno iščemo. Vedel je, kam mora iti in svoje poti ni prepustil volji drugih.

S tem pa nam je pokazal na 3 zelo pomembne usmeritve:

1) Jezus je šel na samoten kraj in tam molil. Vsak dan v tišini srca prisluhniti Božji besedi, Glasu Boga, ki edini ve, kako je ta dan najmodreje preživeti
2) Jezus je ozdravljal in bil z ljudmi sočuten. Tako naj tudi vsak, ki od nas odide, odide drugačen, obogaten, s koščkom nebes v srcu
3) Čeprav so učenci oznanili Jezusu:  »Vsi te iščejo«, je sam dejal: »Pojdimo drugam, v bližnje trge, da bom tudi tam učil, kajti za to sem prišel.« Naša dejanja naj torej ne vodi tiho iskanje priznanja in potrditve ljudi, temveč modrost in spoznanje naših resničnih dolžnosti in poslanstva vsakega dneva

Ni komentarjev:

Objava komentarja