ponedeljek, 27. januar 2014


Ljubiti sebe

Pon, 27.1.2014
Sam 5,1-7.10
Mr 3,22-30

Tebi je Gospod obljubil: "Ti boš pasel moje ljudstvo Izraela in ti boš knez čez Izraela."

Gospod je v srce vsakega od nas položil Obljubo. Vanj je položil globoke sanje, poslanstvo, velik zaklad, ki ga mora vsak od nas odkriti in nanj odgovoriti. Toliko bolj so pred to nalogo postavljeni mladi.

Zanimivo je, da je Bog mazilil Davida za kralja še kot dečka in še v času, ko je ljudstvu vladal kralj Savel.
Prav kakor je v nas že s krstom položil veliko poslanstvo - da bi v nas zorelo, da bi ga odkrivali, prepoznali in zaživeli.

Prva naloga mladosti je torej odkriti poslanstvo, ki ga daje Gospod. Kakšna je njegova obljuba meni? Na katero pot me vabi, da bi bil srečen? Je to poročeno življenje? Je to posvečeno? Kajti oboje je klic.

A ni dovolj, da obljubo prepozna človek v sebi, pomembno je, da se nekaj zgodi tudi v vsakdanji konkretnosti. Ni dovolj, da nekdo prepozna, kako bi se rad poročil, če potem fanta / punce kar ni ... Ni dovolj, da bi nekdo rad živel posvečeno življenje, če ni konkretnega odgovora v konkretni skupnosti, občestvu ...

Ni bilo torej dovolj, da je bil kralj David že maziljen za kralja, moralo ga je namreč prepoznati tudi ljudstvo.
Potem so mazilili Davida za kralja čez Izraela. Takrat je imel 30 let. Pri teh letih je tudi Jezus začel javno delovati. To je torej čas, ko pa vsak mlad človek res že želi živeti na polno, 100 % rodovitno.

"Kaj pa če fanta/punce ni?"
"Kaj pa, če so vse redovne skupnosti čudne? Bogoslovje zadrto?"

Jezus pokaže, da je za izpolnitev Obljube vedno potrebno začeti pri sebi. Pri ljubezni do sebe, pri sprejemanju samega sebe, pri tem, da se vzljubimo. Kajti edino tako se pokaže prava pot, edino tako, v sprejemanju svojega telesa in duše, je možna zvestoba. Kjerkoli že.

In če je kraljestvo sámo v sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati. In če je hiša sama v sebi razdvojena, ta hiša ne more obstati.

Potrebno je torej najprej pozidati notranjo hišico in odnos do samega sebe. Narediti svoj del, Gospod bo pa svojega. Dal bo fanta/ punco, pokazal bo pot skozi nemogoče strukture Cerkve.

"Nikdar nas ne pustiš samih na naši poti, temveč si nam zmeraj blizu. Nekdaj si vodil izraelsko ljudstvo skozi puščavo, kjer ni bilo poti, zdaj pa spremljaš Cerkev, novo Božje ljudstvo, z močjo svojega Duha. Tvoj Sin nam skozi sedanji čas utira pot v veselje večnega živjenja," molimo pri maši v evharistični molitvi za Cerkev.

Kakor je nekoč vodil izraelce, tako bo torej danes nas po svojem Svetem Duhu. Vendar le v sodelovanju z nami. Zato pa tako zelo potrebuje utrjeno in močno stavbo srca. Potrebuje kraljestvo, ki ni razdeljeno, temveč je močno, skladno s seboj in s seboj tudi v ljubečem odnosu.Takrat smo močni in nas obup ne more opleniti.

Ko pa se pustimo zvezati dvomu, krivdi, besedam laži, kot so: "Iz tebe ne bo nikoli nič, prepozen si, vsi najdejo, samo zate ni mesta, tebi ni namenjena sreča," ter druge variacije na temo, postane skušnjava močnejša. Nas oropa upanja in zaupanja. Morda pa je ravno to tista najhujša kletev, o kateri govori Jezus.  Ko nehamo zaupati in verovati.

Prosimo zato milosti, da bomo v notranjosti eno, nerazdeljeno kraljestvo in tempelj Svetega Duha.
Prosimo vere v Svetega Duha, ki je pripravil pot in ve, kam nas pelje.
In prosimo, da bi znali prepoznavati znamenja časa in nanje odgovorili. Kot posameznik, kot par, kot družina, kot redovna skupnost, kot duhovniško bratstvo, kot Cerkev nasploh ...

Da bodo mladi lažje odkrili in zaživeli Obljubo!



 

Ni komentarjev:

Objava komentarja