petek, 27. marec 2015

Bog daje vedno prvi pobudo

Četrtek 5.postnega tedna

"Glej, jaz imam svojo zavezo s teboj: postal boš oče množici narodov. Zato se ne boš več imenoval Abram, ampak Abraham ti bodi ime! Kajti za očeta mnogim narodom te postavim. Silno silno te bom pomnožil in napravil bom iz tebe narode in kralji bodo izšli iz tebe. In sklenem svojo zavezo med seboj in teboj ter tvojim zarodom za teboj od roda do roda kot večno zavezo, da bom Bog tebi in tvojemu zarodu za teboj."

To je del obljube, ki jo je Gospod Bog dal Abrahamu. In ta obljuba se izpolnjuje še danes, ker Gospod ne prekliče tega, kar so izrekla njegova usta in se ne kesa svojih darov in svojega klica (Rim 11, 29)
Za razliko od nas, ki prelamljamo obljube in ostajamo zvesti pod pogoji.

Vsak od nas je od Boga prejel obljubo. Obljubo upanja za njegovo življenje, obljubo, ki jo Gospod bo izpolnil in ne bo miroval, dokler ne bo dopolnjena. Pri vsem tem pa je najlepše to, da je vedno Bog tisti, ki prvi daje pobudo in ne človek. Bog prihaja s svojimi sanjami za vsako človeško srce in prihaja z darovi, ki jih te sanje in ta izbrani človek potrebuje.

Zdi pa se mi, da se vse prepogosto zataknemo pri logiki našega verovanja. Vseskozi nosimo v sebi neko težnjo po tem, da moramo mi biti prvi, mi dajati pobude Bogu, mi gaziti naprej in usmerjati Boga, mi delati in biti pridni v svojem življenju, da bi mu pokazali ali Boga prepričali, da ni dobro, da nas pozabi.

Bog pa prihaja z drugo logiko. Kot tisti, ki nas je zapisal na svoje dlani, ki nas ne more nikdar pozabiti, ampak se vnema njegovo srce za vsakega od nas. Prihaja kot tisti, ki ima pobudo za nas, ki ima obljubo veselja in upanja, ki ima za vsakega tudi svoje ime! Tisto, ki ga določijo Njegova usta (prim. Iz 62, 2). Prihaja kot tisti, ki ne potrebuje človeka, ki mu dela plane, ampak človeka, ki je toliko ponižen, da prisluhne Gospodovim planom.

Človek, ki torej zmore iz tega kroga mišljenja, da mora biti prvi ter se ustavi, prisluhne in raje stopi korak nazaj zato, da ne bi prehiteval Boga, sreča veselje. Veselje ob spoznanju, da je nošen, da je potrebno tako malo, le "da" in se dogajajo velike in lepe stvari. Izven njegovega nadzora, blagoslovljene ne da bi sploh pričakovali blagoslov, rodovitne ne da bi sploh vložili klasično matranje, ki ga pozna svet. To je veselje tistega, ki se zave, da ni pozabljen, da nikoli ne bo in da je Nekdo že mislil nanj, pripravil obljubo in sadove.

To je tudi velika radost tistega, ki zmore počakati, ki zmore verovati leta, ki zmore navkljub dokazom nerodovitnosti verovati Besedi, da rojstvo bo, da zarod bo, da obljuba ima svojo izpolnitev. Tak lahko v veselem zaupanju dela majhne možne korake današnjega dne in ve, da raste nekaj, kar ga presega. Da raste nekaj Božjega, nekaj, kar je nad človeškim, ki pa potrebuje to človeško.

Drža Abrahama je drža, ki v srce prinese radost upanja in veselje, ki izvira iz globin.



Ni komentarjev:

Objava komentarja