sobota, 14. marec 2015

Sedemdesetkrat sedemkrat??

Torek 3. postnega tedna

Kako odpuščati, ko pa tako boli? Kaj to sploh pomeni odpustiti? Je potrebno pozabiti? To je nemogoče!

Vse to so ključna vprašanja našega bivanja na tej zemlji, ki je kraj odnosov, kraj lepote in kraj bolečin. Globlje kot je nekdo prišel, bolj boli, če je ranil. In vprašanje odpuščanja niti približno ni lahko! Je proces in zahteva, da rane, bolečine spravimo na plano.

Zahteva, da najprej priznamo, kako je nekaj resnično zabolelo in prizadelo. Poti procesa odpuščanja je vsaj toliko, kolikor je ljudi na svetu. Tu ni pravila, je pa v pomoč srce, ki si odpuščanja želi in za to prosi. Tako srce zmore stopiti najprej pred sebe in sprejeti bolečino razžaljenosti. <običajno to zmore, če se zaveda ljubečega in sočutnega pogleda Gospoda, ki gleda to isto rano, sicer je ta spust v peč bolečine prenvaren.

Potem pa pride težji del - odnos do človeka, ki nas je prizadel in ponižal. V nas se prebudi spontana želja po vrnitvi, po dokazovanju rane, krivice, po maščevanju. Včasih še hujšem kot "le zob za zob".

Bog nas zato preko pisma preroka Danijela uvaja najprej v to, da si upamo sredi bolečine krivice kakor Azarija stati sredi ognja in moliti. Vpiti h Gospodu in prositi milosti, usmiljenja. Danijel se v molitvi spominja Gospodove obljube, ki je vedno nekaj dobrega, spodbujajočega in jo je dal vsakemu od nas, na drugi strani pa se spominja tudi tolikih dosedanjih zablod in padcev, nezvestob in stranpoti od Gospoda.
V vsem tem On ostaja blizu in zvest, ne prelomi svoje Obljube in ne odtegne milosti.

Človek, četudi ves v bolečini in v tej "notranji razbeljeni peči", a vendar združen z Gospodom, zmore pričeti proces odpuščanja. Bolečina zmore počasi pojenjati, ognjeni plameni nimajo več moči zadajanja opeklin. Ne pečejo več. Bolijo, a ne povzročajo več maščevalnosti. Zbujajo pa potrebo po odpuščanju, po dialogu - če je ta le mogoč - in potrebo po tem, da se ponovno vzpostavi odnos (kjer je to modro in sploh mogoče).
Pomembno je bolečino izgovoriti in je ne zakopati, pomembno jo je dati pred Boga, če je možno čimprej tudi pred človeka, ki je prizadel.

Ponekod odpuščanje pomeni življenje narazen. Ponekod pomeni ponovno srečevanje. Različni so odnosi in oboje pomeni odpustiti. Pustiti, da stvari odidejo, da ljudje odidejo, da ideali odidejo ...
To je odpuščanje. Nenehno smo v procesu odpuščanja, tako zelo, da za to milost prosimo Boga v temeljni molitvi - očenaš. Jezus sam je vanjo položil prošnje za najnujnejše. Tudi prošnjo za odpuščanje - sebi in drugemu. To je naš vsakdanji kruh.

Zdi se mi, da tisti, ki izkusi, kako je v Bogu objet, na varnem, kako je zanj poskrbljeno in se ne počuti več ogrožen, ker ima v Njem vse, zmore tudi odpustiti bližnjemu. Tisti, ki se zave, kaj vse je bilo odpuščeno v njegovem življenju in koliko zla, je bilo obrnjenega v dobro, zmore zaupati Gospodu in v moči tega bivanja, zedinjenja z Njim, gledati na tistega, ki je ranil, s spravljenim očesom. Mirnim. Takim, ki je premoglo solze in tudi pogled Očeta. Tako oko zmore pogledati brata s spokojnostjo.
Sedemdesetkrat sedemkrat ... 

In včasih, ko se bolečina znova prebudi in se peč zopet razbeli, je potrebno znova in znova na to pot izpuščanja, predajanja in zavedanja, da smo v Očetu že obvarovani najhujšega, in že sprejeti navkljub padcem. Postopoma se naše srce oblikuje po tistem, v katerega gledamo, po tistem, ki je dobrotljiv in poln usmiljenja... Postopoma. Z vztrajno prošnjo in odločitvijo.


Kajti za odpuščanje je potrebna molitev in odločitev!

Zdaj hodimo za teboj z vsem srcem, bojimo se te in iščemo tvojega obličja: ne daj, da ostanemo osramočeni! Ampak ravnaj z nami po svoji dobrotljivosti in po obilnosti svojega usmiljenja! Reši nas s vojo čudežno močjo in daj čast svojemu imenu, o Gospod! Amen.



Ni komentarjev:

Objava komentarja