sobota, 14. marec 2015

Pozor! Prihaja Bog! Ajoj ...

Sreda 3. postnega tedna

Zdi se mi, da se Boga večkrat ustrašimo. Kakor da bi prihajal v naša življenja zato, da nekaj razbije, uniči, vzame in zahteva uveljavitev svojega. Čudno, da od takega Boga bežimo stran! Kdo ne bi?!
Ampak, je to resnično naš Bog?
Če bi mu pustili, da se nam večkrat sam razodene, bi res še videli tako podobo? Dvomim!

On je prišel. Ne zato, da bi razvezoval postavo in preroke, tudi ne zato, da bi uničil v našem življenju to, kar je zgrajeno, ampak je prišel dopolnit. Pokazat, da lahko začnemo živeti spočito sredi vseh obveznosti. Spočito, ker je prišel zato, da bi On postal voznik našega "tandema". On želi kazati smer, usmerjati, še vedno pa je na nas odločitev, da hodimo, da delamo korake.

Mi živimo ravno obratno. Boga prosimo, naj dela namesto nas, mi mu pa določamo v katero smer mora iti in kako mora delovati.
Zato vse trokira in zato smo utrujeni. Non stop! Sploh nič čudnega.

In tega Boga, ki hoče, ki prav hrepeni po tem, da ga sprejmemo v svoje življenje, dožljamo kot nekoga, ki nas hoče ogroziti, ki nam hoče pobrati vse! Bog pa samo želi, da spoznamo, da je On Bog in da nam ni potrebno igrati Boga, da pa naj sprejmemo veličino človeka, ki je poklican, da posluša in hodi za Bogom. Ker je tista pot najboljša. In ker samo po tisti poti lahko pride v "deželo, ki mu je namenjena, da jo prejme v last!"

Prišel je torej dopolnit naše ozke postave, zamenjati vloge. Da bi živeli spočito in srečno. Vsakič, ko se je to v našem življenju že zgodilo, so se stvari odvijale prav. Težave niso bile izvzete, a so pripeljale na pravi cilj in niso razočarale. In takih stvari naj jih nikdar ne pozabimo, kot nas spodbuja Bog v 5 Mojzesovi knjigi. Ker ta spomin dobrega daje človeku pogum in moč!

Samo varuj se in zelo pazi, da ne pozabiš reči, ki so jih videle tvoje oči, in da ti ne izginejo iz srca vse dni tvojega življenja! Ampak oznanjaj jih svojim otrokom in svojih otrok otrokom. 

Zavedanje vsega, kar Gospod dela, je najboljše usposabljanje za oznanjevanje. To gre z roko v roki - hvaležno spominjanje in potreba po predaji naprej. In tako "učenje" spodbuja Jezus tudi v evangeliju. "Učenje", ki izvira iz življenja.In tako oznanjevanje bo novim rodovom prinašalo ne več podobe Boga, ki ustrahuje in mu je potrebno preprečiti dostop, temveč resničnega Boga, Očeta, ki je za nas in ne zoper nas! Ki si želi naše dopolnjenosti in sreče! Zato vabi, da spustimo table in mu pustimo v svoje življenje!




Ni komentarjev:

Objava komentarja