sobota, 14. marec 2015

Zdravilo na križu

4. postna nedelja, papeška nedelja

V prvem berilu beremo zgodovino izvoljenega ljudstva, ki ni kaj dosti drugačna od osebne zgodovine vsakega izmed nas.
Izvoljeno ljudstvo je pričelo kopičiti svojo nezvestobo, posnemati običaje poganskih narodov, prevzemalo kulturne navade tistih, ki Boga niso imeli in zato tudi niso poznali občutka za sveto. To jih je nujno pripeljalo do oskrunjenja templja in vsega, kar je bilo sveto pred Bogom.

Kopičenje, posnemanje, nezvestoba ... to so vstopne točke suženjstva. Tudi v naši osebni zgodbi. Gospodu pa se smili to slepo ljudstvo, zato mu spet in spet pošilja opomine. Kakor tudi nam. Vsak dan. Po Besedi, po človeku, po vzgibu srca, v molitvi ... A običajno se tam, kjer bi morali nekaj spremeniti in še nismo pripravljeni na soočenje s svojimi teminami, izmaknemo. V konkretnosti to pomeni, da se je "potrebno" ljudem, ki nas v nečem "špiknejo", posmehniti, jih zaničevati, morda celo sramotiti. To so delali s Božjimi preroki in to delamo še vedno drug drugemu. Vsakič, ko še bežimo pred seboj in svojimi teminami.

In dokler to delamo, smo v ujetništvu. To je stanje, ko postanemo resnično sužnji nekemu "perzijskemu kralju". Vsak ima svojega.
To ujetništvo v Babilonu se v naših srcih manifestira kot otožnost, apatija, tisto sedenje ob babilonskih rekah in objokovanje tega, česar ni (več). Ko "vse svoje citre obesimo na drevo" in se odpovemu sleherni možnosti lepega, novega, premika in rasti.

To je tista tema, v katero pride luč, mi pa še vedno bolj ljubimo temo kakor svetlobo. Ker smo se morda že privadili nanjo in na objokovanje. Morda tudi zato, ker ni potrebno v temi narediti ničesar, le jokati in ostajati žrtev "perzijskih kraljev", tujega ljudstva, pričakovanj drugih, lastnih ujetosti in priganjačev ... veliko je teh Babilonov.

V eni od teh svojih noči je tudi Nikodem prišel k Jezusu. Četudi ga je najbrž vodil strah pred tem, da bi ga kdo videl, ga je vendarle vodila tudi resnica in želja, da jo odkrije. Vodilo ga je hrepenenje po luči, zato se mu je Gospod lahko razodel in njegovo temo spremenil v svetlobo.

Tudi za ujeto ljudstvo v Babilonu je prišel čas osvoboditve. Kar naenkrat se je dopolnil čas, se po Gospodovi besedi obudil duh perzijskega kralja in ljudstvo je bilo osvobojeno.
Enako za nas. Pripravljen je ta čas osvoboditve. Naša napaka pa je, da mi še kar čakamo nekega "perzijskega kralja", našega "uradnega krivca", da se zbudi, se nam opraviči in nas odreši. A mi smo že odrešeni! Že osvobojeni. Pot je že odprta.

Kajti medtem, ko smo bili mrtvi, nas je Bog vzljubil, v smrti in ujetništvu do nas čutil neizmerno sočutje. Zato ni nič več pošiljal prerokov, ampak je enkrat za vselej dal samega sebe. Kot tistega, ki je odprl vrata ujetništva in končal naš Babilon. Bog je dal svojega ljubljenega Sina, povzdignjenega na križ, to Zdravilo, po katerem se lahko reši ves svet in po katerem sva rešena ti in jaz. Ker pa Bog ničesar ne vsiljuje, si želi naše privolitve v to, da to Zdravilo sprejmemo. Ta naš "da", je naša vera. Naša odločitev za Kristusa - Osebo. Živo.

To je odločitev za svetlobo, odločitev, da spustimo luč v našo temo in vzdržimo, ko ta svetloba "zmoti" naše oči in naše navade, že navajene teme in ujetništva.
Ustvarjeni smo za svobodo, "za dobra dela, za katera nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli," kakor pravi Pavel Efežanom. Odločitev za dobro delo pa ne dopušča več objokovanja in nemočnega sedenja ob babilonskih rekah. Odločitev za svetlobo zahteva določen napor, ker vsaka sprememba v nas vzbudi odpor, odpor pred naporom spreobrnenja, obrnitve smeri.

Ko se pa odločimo za to, v Njem prejmemo čezmerno bogastvo milosti. Vrata Babilona so odprta, mi se odločamo ali stopiti skoznja, stopiti iz teme v svetlobo, od babilonskih rek v svetost vsakodnevnega napora in hoje, iz objokovanja v sedanji trenutek milosti in končno, iz zamer v odpuščanje, v novo priložnost, v nov začetek.

Vse je že storjeno, svetloba je pripravljena, veselje je dosegljivo. Pred nami je Babilon, ki ga poznamo in tema, ki nam je domača ter Božje krajestvo, ki se je približalo, novo, drugačno, svetlo, ljubeče ... in kliče. Most prehoda iz enega v drugo je možen samo po Sinu, povzdignjenem na križ, kakor kača v puščavi. Ni druge poti kakor Sin, ki ga je Oče obudil. Z Njim, samo vključeni vanj smo lahko obujeni tudi mi, samo v Njem lahko vstanemo in se dotaknemo veselja že tu!
Zdravilo je torej močno, učinkovito, le vzeti ga je potrebno! 

Naj bo danes res nedelja veselja!



Ni komentarjev:

Objava komentarja