sobota, 14. marec 2015

Pokazati drugemu obličje in ne hrbta

Četrtek in petek 3. postnega tedna

Vsi naši spori, goboke rane, odhodi in ločitve temeljijo na neuspehu poslušanja in nezmožnosti govorjenja.
Četrtkovo prvo berilo iz preroka Jeremija se dotika najprej poslušanja.
»Poslušajte moj glas, tako bom vaš Bog in vi boste moje ljudstvo! Hodite natanko po potu, ki vam ga predpisujem, da vam bo dobro!«

Gospodov pogled seže dlje, tam, kamor člveški ne uspe. Njegova ljubezen seže dlje, tam, kamor človeška ne zmore. Zato je On tisti, ki zmore voditi po pravi poti. Težava nastopi pri poslušanju.

"Pa niso poslušali, ne nagnili svojih ušes, marveč so hodili po svojih sklepih v trmi svojega hudobnega srca; hrbet so mi pokazali in ne obličja."

Težko je poslušati, še težje slišati. Ker je težko umolkniti. pa ne samo zunanje, ampak tudi v srcu, da bi lahko zaslišali tih, spoštljiv Glas, ki ne kriči, ne dela hrupa in ne vdira. Tako lepo je videti, da nas Bog nenehno vabi v odnos. V pogovor, v to, da pokažemo obraz in ne hrbta.

Koliko bolečin nastaja med nami prav zato, ker se ne slišimo prav. Ker vsak sliši v svojem prevodu, ki se velikokrat glasi kakor obtožba, zavračanje, pa četudi drugi sploh ni tako mislil. Ko pa pride čas, da se pogovorimo, ugotovimo, da smo nemi. Da ni besed, da ne znamo, da je težko sploh prepoznat kaj se v nas dogaja, kaj šele ubesediti.
In tu ponovno nastopi Kristus. Kot tisti, ki izganja hudega duha, ki je bil nem. Ko je hudega duha izgnal, je mutec spregovoril in množice so se začudile.

Tudi mi smo potrebni tega izgona naših nesposobnosti poiskati besede in izgona duha odločitve, da bomo nekomu pokazali hrbet in zakrili obraz!
Takrat, ko se zapremo v zamero, ko umolknemo in se samo umaknemo v kot, kjer si ližemo rane, obrnemo hrbet najprej samemu sebi. Takrat smo v boju s seboj in s svetom.
Takrat se uresničujejo Jezusove besede:
»Vsako kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, se opustoši in hiša se na hišo zruši."

Zato Jezus "izganja" tako držo in vabi v spreobrnenje. V to, da se obrnemo in namesto hrbta, pokažemo zopet obraz. Bližnjemu, ki nas je ranil, pa tudi samemu sebi in Bogu. Tam se začne odpuščanje in ozdravitev, tam se začne pomlad.

Kdor ni z menoj, je zoper mene, in kdor z menoj ne zbira, raztresa. Čas posta je čas, ko lahko bolj zavestno nehamo razstresati, obračati hrbte, trmasto in užaljeno varovati svoj dom s svojim orožjem v strahu pred vsakim, ki lahko ponovno rani.
Kajti vedno lahko pride nekdo, ki najde našo šibko točko in udari. Dokler smo obrnjeni sami vase, dokler se varujemo sami in dokler se ne odločimo, da smo z Gospodom. Da On postane naša obramba - in On je nepremagljiv. Kajti vedeti, da drugi nima take moči kot mu jo pripisujemo, da nas drugi ne more v temelju ogroziti, ker smo v temelju že sprejeti in pripadamo, dela "naše notranje kraljestvo" mirno in skladno s seboj. Ostajajo lahko težki spomini, prestrašene reakcije, a toliko manj, kolikor bolj svojo moč in vrednost iščemo in črpamo iz Kristusa. Iz odnosa, kjer je obraz obrnjen k Obrazu in ne več hrbet. Tam se začne božje kraljestvo, veselje in mir.

Tam se zgodi to, kar prerok Ozej piše v prvem četrtkovem berilu: 
Bom kakor rosa Izraelu, cvetel bo kot lilija, pognal bo korenine kakor na Libanonu; njegove veje se bodo široko razprostirale, veličasten bo kakor oljka in njegov vonj bo kakor vonj kadila. Vrnili se bodo in sedli bodo pod mojo senco; zopet bodo pridelovali pšenico in gojili vinsko trto: nje vino bo slovelo kot libanonsko.

Srce si ob teh Besedah prav odpočije! Ker je to resnica za katero smo ustvarjeni. Ta realnost nam je namenjena. In kot se razodene v evangeliju, kjer pismouk sprašuje in odgovarja Jezusu, smo temu Božjemu kraljestvu toliko bliže, kolikor bolj se naučimo prav slišati Gospoda.

Pismouku je Jezus odgovoril in iz njegovega povzetkom tega, kar je slišal, je Jezus videl, da je v njem sinhronizacija med tem kar sliši in tem, kar govori. Da so kanali zopet vzpostavljeni. Zato mu je lahko rekel: "Nisi daleč od Božjega kraljestva." 
Ker je že eno z Jezusom, ker že z njim zbira in v sebi ni več razdvojen. V njem se je že zgodilo ozravljenje sluha in zmožnost govora.
Uho in usta sta bila ponovno povezana in v sozvočju. Božji glas je že lahko prišel neokrnjen do njega in tak ostal tudi na poti do ust.

To nas dela močne. To, da slišimo, ko naš Bog govori: poslušajte me! To, da vse, kar nam pove osebno, tudi slišimo in izgovarjamo. To, da odnos z Gospodom postane odnos iz obličja v obličje in ne več preko obrnjenega hrbta.

Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč in tvoje zdravje se bo hitro razcvetelo. (Iz 58,8)

Tedaj napoči odrešenje, tedaj se zgodi Božje kraljestvo. In tedaj tudi v naših odnosih ni več potrebe po užaljenih hrbtih in prizadetih skritih obrazih, ni več molka in umika, ampak obraz, ki išče drugi obraz, ušesa, ki prisluhnejo in usta, ki zmorejo izgovarjati resnico.

Takrat se zgodi resnično Božje kraljestvo. Med nami!





Ni komentarjev:

Objava komentarja