ponedeljek, 23. marec 2015

Skrivnost v pesku ...

Ponedeljek, 5.postnega tedna

Danes nas Jezus uvede v skrivnost zla, pa tudi v skrivnost milosti. Krivica ... krivična obtožba. Nekaj, s čimer so vsi preroki, vključno s Suzano, pripravljali pot Kristusu.
In znotraj te obtožbe, znotraj vsake krivice, se skriva tudi milost. Moč, ki pelje naprej. Tolažba, ki se je človek ne nadeja.

V vsaki krivici se že skriva en Danijel, napolnjen s Sv.Duhom, ena pravičnost, ki dobi glas. Bog svojih nikoli ne pušča samih. Ko napade zlo, ko pridejo težave, stoji med tisto množico vedno tudi nekdo, ki pozna resnico. V množici težav, krivic, bolečin, stoji paket milosti.
Stoji en Danijel in stoji Kristus.

Del množice je glasen, kaže s prstom, drugi del te iste množice pa molči. Tako pri Suzani kot pri ženi iz evangelija. Obojni obsojajo. Tudi tisti, ki ne rečejo nič. Nekdo pa je, ki spregovori. Danijel je predpodoba Kristusa, ki prihaja odvezovat.

Suzana je rešena z besedo nekoga, ki je upal slediti resnici. Danijel je bil mladenič, lahko bi se ustrašil, lahko bi takrat, ko je začutil vzgib Duha rekel: "Kdo sem jaz? Obsodili so jo starešine, ti nekaj veljajo, meni se bodo posmehovali." Vendar ni!

Ta mladenič je v sebi zaznal močan vzgib, tako močan, da je vedel, da mora spregovoriti. To so vzgibi Svetega Duha, ki nas spodbuja in navdihuje za tisto, kar je Gospodovega, tisto, kar moramo storiti. Ko namreč moraš nekaj storiti, preprosto veš.
Zato Danijel ne čuti (več) strahu, ampak samo izpolni. Nastopi jasno, odločno, z zaupanjem v to, kar govori, ker je v sebi prepričan, da govori v imenu Najvišjega.

Njegove besede so sledile iz notranjega uglašenosti na Gospoda, zato je tisto, kar se je slišalo, lahko bilo močno.

Na drugi strani Kristus ob obtožbah množice, ki so vdrle v svetišče, umolkne. Stopi v tisti molk, ki je tolike v zgodovini obsodil. Stopi v ta molk, da bi ga naposled prekinil in ga obsodil.
Ti moški, ki jih je imel pred seboj, so dvakrat vdrli v svetišče. Ne le navzven, z javno obtožbo žene, ampak tudi v njeno svetišče. Gospod jo je gledal v tem, kar je v bistvu - svetišče Boga. In tako jo je hotel nazaj. Zato se Jezus ob obtožbah pripogne in s prstom piše po tleh.

Kako močan molk! Kako močna gesta!
Kaj vse je bilo zapisano v tisti pesek? Koliko besed, ki jih ti moški še niso zmogli razumeti? Koliko skrivnosti je Kristus zapisal v tisti pesek? Skrivnosti, ki jih ljudje nočejo videti.

Žena je bila prešuštnica, prostitutka. Prešuštvovala pa ni sama! Tam je bil še nekdo. Da pa ženska sploh stopi v tako boleče odnose, pomeni, da je bila nekoč že globoko ranjena. Najbrž prav s strani moškega. Sicer tja ne bi mogla na tak način. Ko so torej ti možje kazali s prstom nanjo, so s tem kazali nase, na svoj rod, na vse tiste izmed njih, ki so te žene ranili, si jih jemali v svoje postelje, jih zaničevali.

Ker se pa niso zmogli soočiti s svojimi nezvestobami, so potrebovali nekoga, ki bi nesel grehe njih vseh.

Vse to je "slišal" tisti pesek ... Skrito resnico. In ko jim Jezus naposled obrne ogledalo, ko v obtožbi ugledajo sami sebe, lahko končno umolknejo. In odidejo. Od najstarejšega do najmlajšega. Ne vemo ali je njih nekje pozneje čakal ta milostni trenutek poglobitve in spreobrnitve, a takrat so odšli. Končno so vzeli na svoja ramena težo, ki so jo prelagali na drugega, ki je bil v takratnji družbi nezaščiten.

Tako ostaneta žena in Kristus: »Žena, kje so? Te ni nobeden obsodil?« Ona pa je rekla: »Nobeden, Gospod.« In Jezus je rekel: »Tudi jaz te ne bom obsodil. Pojdi in odslej ne greši več!«

On, ki je od začetkla videl v bistvo, ji to bistvo tudi vrne. Krstno nedolžnost, bi rekli danes.
Kristus loči greh od osebe. Sicer ranjene osebe, vendar možne ozdravitve. Zato ji reče: "Pojdi in odslej ne greši več." 

Kajti nič več ni potrebno ene bolečine mašiti z drugo, k čemur nas spodbuja greh. Dovolj je milost Resnice, ki pogleda drugače.
Tam se lahko začne na novo. Globlje. Močneje. Čisteje. Možnost za vsakega od nas!

Ni komentarjev:

Objava komentarja