sobota, 07. marec 2015

Stojim pred vrati ... kot Lazar!

Četrtek in petek 2.postnega tedna

Ko nas nekaj vznemirja, to največkrat poskušamo zatreti, utišati in na vsak način obiti. Bogataš in Lazar - drama slehernega človeškega srca.

Bog v naša življenja pošilja Lazarje, ljudi, ki nam prebujajo najtežje globine srca. Ljudi, ki nas "špikajo" tam, kjer bi radi imeli mir. In pošilja nam jih prav k našim vratom. Da stojijo pred njimi in trkajo ...

Kako težko je živeti tako, da moraš vsak dan, večkrat na dan, mimo nekoga, ki te vznemirja in bi se ga rad izognil. A zakaj je bil Lazar tako nevaren za tega bogataša? Prav gotovo ne zato, ker bi mu zmanjšal njegovo premoženje. Ogrožal ga je, ker ga je nehote opominjal, da ne dela prav. Da v njegovem življenju nekaj ni ok.
Kako težko je to sprejeti po tolikih naporih, po tolikem matranju zato, da bi duša našla mir. In prepričana sem, da je bil bogataš eden tistih, ki so živeli v prepričanju, da si moraš v življenju vse priboriti z lastnimi napori, sicer ostaneš sam, bos in nag ... In navidez se je pred to goloto skril v oklep svojih obramb in svojega utečenega načina življenja, kjer ni potrebno kaj preveč čutiti niti razmišljati. Potrebno pa je marsikaj in marsikoga odrezati.

Lazar prihaja k njemu sam, bos in nag ...da bi ga opomnil na tistega Lazarja, ki ga tudi bogataš skriva v svojem srcu. Tako zelo, da ga ne upa niti za sekundo začutiti in zaslišati. Zato mora odrezati tudi človeka, ki leži pred vrati in mu to prebuja.

Vsi smo taki. Vsi imamo v sebi bogatina in Lazarja. In vsi imamo tendenco po tem, da bi se ogradili z oklepi. Bolj kot smo nekje ranjeni, več oklepov potrebujemo. In bolj so preslišane potrebe Lazarjev, ki ležijo vsepovrek v našem srcu. To so spomini, kjer smo bili mi ponižani, spregledani, osamljeni, neslišani ... In nočemo teh spominov. Potem pa so nam poslani ljudje, ki nam prebudijo točno to! In nas že s svojo prisotnostjo vznemirjajo, zahtevajo soočenje, zahtevajo posluh ... in nenazadnje zahtevajo sočutje - do nas samih in do njih.

Na nas je ali bomo te ljudi izrinili iz svojega življenja, jih dali na distanco in umaknili ali se ob njih srečali s svojim lastnim ubogim Lazarjem, ki si liže boleče rane. Kajti oba sta potrebna sprejetosti in objema, oba kličeta po naklonjenosti in oba prosita drobtinice dobrega. Tisti Lazar v nas in tisti poleg nas.

Da bi se spreobrnili, da bi začeli drugače, čakamo izredne dogodke. Vsakič svoje nespreobrnenje opravičujemo s tem, da nimamo zadostnih razlogov za to. Vsi potihem čakamo na neko "vstajenje mrtvih", na nekaj izrednega. A Abraham je tu jasen.
Vse, kar potrebujemo za nov začetek, za bolj sočutno in usmiljeno ravnanje s seboj in z drugimi, že imamo. Zapisano je ne le v postavi Mojzesa in prerokov, temveč in predvsem v postavi lastnega srca, ustvarjenega po podobi Usmiljenega.





Ni komentarjev:

Objavite komentar