četrtek, 04. junij 2015

Telo in Kri za ta svet

Sveto Rešnje Telo in Kri

Danes praznujemo močan praznik Božje navzočnosti v našem življenju, v tem dnevu, v tej "banalni" vsakdanjosti. Tukaj hoče prebivati, sredi med nami in kot središče nas samih.
Logično nadaljevanje Božjega sestopa do nas. V košček kruha, v kapljico vina. In vendar noro - Bog v grižljaju kruha.

Prvi dan opresnikov, ko so žrtvovali velikonočno jagnje, so rekli Jezusu njegovi učenci: »Kam hočeš, da gremo in ti pripravimo, da boš jedel velikonočno jagnje?«

Kako močno vprašanje, če ga pogledamo z duhovnega vidika. Kakor bi mi danes Jezusa vprašali: "Kje naj ti pripravim, da boš jedel velikonočno jagnje z menoj?"
Kje je prostor in kje je kraj, kjer vsakega od nas Bog vabi, da mu pripravi prostor za velikonočno gostijo?  Kajti mi moramo pripraviti le prostor, velikonočna gostija in jagnje sta že pripravljeni. Za ta del je poskrbel Gospod sam.

V duhovnem življenju, ki se vedno odslikuje tudi v konkretnem ravnanju, je vedno tako. Človek je povabljen, da pripravi le prostor, gostijo pripravi Gospod sam. Človek je povabljen, da pripravi prostor za ta "Zgodi se", veselje - gostija, pride kot odgovor. Večkrat pa v svoji omejenosti in kratkovidnosti ne vemo, kje in kako pripraviti ta prostor, zato je potaviti to vprašanje Bogu samemu, resnično dejanje modrosti.

"Gospod, kje torej želiš, da ti pripravim prostor?"

In On odgovarja. Učenca je poslal naprej, v mesto in jima povedal za znamenja. Naproti jima bo prišel moški, ki bo nosil vrč vode. Pojdita za njim in tam, kjer bo vstopil, bosta v nadstropju našla veliko jedilnico, pripravljeno in urejeno.

Gospod nam prihaja naproti, to je dobro vedeti. Ne pušča nas samih v iskanju. Naproti pa prihaja tudi preko znamenj. Žejni človek vselej opazi vodo in gre za njo. Poln vrč vode tako lahko simbolizira naša najgloblja hrepenenja, tista, ki nas neustavljivo vodijo in spodbujajo h korakom v smer njihove izpolnitve. Peljejo nas, kakor je ta moški z vrčem polnim vode nevede vodil učenca. Najgloblja hrepenenja so v nas položena od Boga, dana, da nas v življenju vodijo in pripeljejo do kraja, do mesta, do odnosa, kjer nam Gospod pripravlja gostijo. In našo daritev.

Jedilnica je bila že pripravljena. Ko se po Božji milosti znajdemo na pravem mestu v življenju, se resnično zgodi veselje, gostija, zdi se, kakor da je bilo od vekomaj to mesto za nas že pripravljeno.
Vendar je vsak od nas v svojem življenju poklican, da "večerja z Gospodom". Vsak od nas je in bo v življenju poklican prehoditi pot trpljenja, smrti in vstajenja. To je velika noč, to je "prstni odtis" ljubezni. Vedno.

In v tej jedilnici nas čaka Gospod, da bi mu prinesli svoje darove - kruh in vino - banalnost in vsakdanjost, skrbi in strahove, dvome, upanja, radosti in sploh vse, kar živimo. Da lahko vse to, potem ko dobi našo privolitev, vzame, blagoslovi, razlomi oziroma se dotakne tistega, kar je že razlomljeno in da. Drugačno, Božje, posvečeno.

Ob vsaki evharistiji se to zgodi na čudovit način. Tam se dejansko zgodi spremenjenje nas samih in tega, kar živimo. Evharistija pa ne traja le v času maše, temveč je to spremenjenje proces, ki ga živimo. Kajti Jezus sam hodi ob nas kakor ob učencema v Emavs in četudi ostaja pogosto zakrit našim očem in našemu umu, posluša, sprejema to, kar živimo, blagoslavlja, jemlje v roke in vrača posvečeno in drugačno. In v vsem tem, kar mu mi damo, nam On vrača sam sebe.

V tem je ta čudovita zamenjava, v tem je vsa lepota našega življenja, v tem je predokus nebes, v to preobrazbo smo nenehno poklicani tudi mi. Da se temu spremenjenju nenehno prepuščamo in da v moči te milosti tudi mi delamo enako drugim.
Poslušamo, sprejmemo, blagoslovimo in posvečujemo, vračamo upanje, damo Boga.

V to smo pokicani kristjani - postati Telo in Kri za ta svet.



Ni komentarjev:

Objava komentarja