četrtek, 18. junij 2015

Za spravo je dovolj eden

Ponedeljek in torek 11. tedna med letom

"Oko za oko in zob za zob".
 Ja, to bi še šlo. Že to, da ni "čeljust za zob", je veliko. Dobesedno. Kajti ljudje si vračamo z obrestmi.

"Jaz pa vam pravim ..." Že samo začetek Jezusovega stavka napoveduje krizo naše mentalitete. Napoveduje nevihto, menjavo "trdega diska". Cel teden nam poskuša menjati ta "trdi disk" neodpuščanja, zaprto držo v svoj prav in nas povesti v nekaj polnejšega. Kajti znotraj krivice vedno vidimo le delno in nepopolno. On pa pravi: "Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče."

Popolnost ni v tem, da nisi jezen, da te ne boli, da se delaš kakor da se ni nič zgodilo. To je hinavščina, ki jo Jezus ostro obsoja. Vabilo Jezusa je vabilo k celovitosti. K temu, da bi gledali z drugega zornega kota, z Njegovega. On je kakor Oče, ki z usmiljenjem gleda dva svoja otroka, kako se pretepata, napadata, žalita in na koncu, kakor da bi bila zmaga v tem, da nekdo dlje zdrži sam, si obrneta hrbet in molčita. Eno uro, pol dneva, en dan ... nekateri rušijo rekorde in molčijo leta. In mislijo, da so zmagali. Slovenija pozna to bolečino. Preveč.

Se sončiti na Gospodovem soncu, ki ga ni, če se mi pridruži še brat, prav nič manj zame, je naporno. Ker me vsak žarek - dotik Gospoda - vabi, da razširim pogled, razširim srce, sprejmem, da ne gre zato kdo ima prav in kdo nima, ampak da smo vsi poraženci. En sam je zmagovalec - Oče. Zato usmiljeno gleda ta dva svoja otroka in pošilja še več milosti, da bi se rane zacelile, odrgnine izginile, srce potolažilo.

V Njem se da vzdržati in živeti stavek, ki se začne z "Jaz pa vam pravim..." In nadaljuje: "Molite za tiste, ki vas preganjajo"

Molitev prinaša resnico, zdravi rane. Moliti pomeni dovoliti, da žarek milosti obsenči najprej nas. Za "sovražnika" lahko moli tisti, ki je odkril, da sovražnikov pravzaprav ni. So le ranjeni bratje in sestre, in vsi smo del teh ranjencev.
Molitev je tisti usmiljeni pogled nekoga, ki zmore videti preko svoje osebne bolečine in spoznati, da smo le ubogi otroci, ki si želijo biti sprejeti.

Zato drugi v svoji ranjenih zahtevah po plašču, suknji, eni ali stotih miljah ne more biti nekdo, ki ogroža, ampak nekdo, ki prosi. Prosi nekaj tistega Sonca.
Berač, ki prosi berača, naj mu vendar da kruha.
In ko se vsaj en od teh dveh beračev končno prepozna kot obdarovan, poln Kruha, otrok Očeta, zmore vstopiti iz delnosti v popolnost. In ljubiti in odpuščati in začenjati znova.

Dovolj je eden! Tudi za spravo. In veriga se začne.

Bodite torej popolni kakor je popoln vaš nebeški Oče.


Ni komentarjev:

Objava komentarja