sobota, 13. junij 2015

Z mirom v nov dan

11. nedelja med letom

Mesec junij je za mnoge naporen, zahteven, intenziven, poln zaključevanj, izpitov, popravljanj, menjav, priprav na selitev ... Sredi vročine in želje po dopustu, a tega še ni. Tako pogosto smo utrujeni in ne vemo od česa, odmik pa tako pogosto ne spočije in ne vemo zakaj.

V nas je nekaj, kar nenehno "procesira" in se trudi in nekaj, kar nenehno spi v neaktivni fazi. In zelo pogosto se zgodi, da se človek trudi s stvarmi, ki niso njegova stvar in niti v njegovi moči, da bi jih spremenil, ostaja pa nemočen in zdelan tam, kjer ima moč nekaj storiti. Z drugimi besedami - človek poskuša držati v rokah tam, kjer ni njegova naloga in spi tam, kjer bi moral hoditi.

In kako razbremenjeno postane življenje, ko človek sprejme svojo človeškost, Bogu pa pusti njegovo Božanskost. To spočije. Ko človek sprejme, da ne more delati velikih stvari, lahko pa ostane zvest malim, ki jih Bog sam dela velika in močna. 

O tem govori današnje berilo in evangelij. O nežnem, majhnem vršičku, o drobnem gorčičnem semenu, ki sta opažena, vzeta, blagoslovljena in vsejana, da tam rasteta, se krepita in postajata drevo z vejami.
Tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci.

Mogočno drevo, ki nudi senco in počitek vsakovrstnim pticam in krilatim živalim, zraste iz drobnega, nepomembnega in ne iz truda in mučenja človeka samega. Da bi vendarle enkrat to izkusili, Gospod nenehno prihaja s svojo Besedo in kakor svojim učencem, tudi nam posebej razlaga pomen.

Govori o tem, da tudi tu, na tej zemlji obstaja življenje, ki je polno, ki v sebi nosi globok mir, ker je našlo ravnovesje. Obstaja življenje, ukoreninjeno in utemeljeno v ljubezni , ki lahko počiva na Jezusovem srcu in ne bega okrog.
To življenje lahko najde vsak, ki zmore zaustaviti korak, se nasloniti na Jezusove prsi in pustiti, da zasliši utrip Srca, ki se obrača in prekipeva v sočutju do nas. Takrat se tudi človeško srce umiri. Takrat lahko okusi in se nasiti z usmiljenjem, ki presega človeško sodbo o tem, kdo si ga zasluži in kdo ne. Preprosto utihne in je tam. V objemu Boga.

Tisti, ki je izkusil ta počitek, postane resnični človek miru, človek, ob katerem se spočijejo tudi drugi. Postane tisto drevo, ki že s tem, da je, nudi senco, nudi srejetost, nudi bližino in varstvo, nudi Boga.

Izkusiti Srce pomeni spremeniti držo. Ker tam ni več potrebe, da se bojujemo in tekmujemo, dokazujemo svoje sadove in kažemo, kako veliko in posebno je naše drevo. Postanemo namreč tisti, ki verjamejo, da se najpomembnejše rodi iz nevidnega, iz majhnega in skritega.

Kar Gospod sanja za vsakega od nas, bo nastalo, ker je od vekomaj predvideno in ker tisto, kar je Božje, vedno najde pot. Ta "skrb" je Njegova, od nas potrebuje le, da si upamo sprejeti. In biti resnični ljudje. Živeti in delati najbolj običajne stvari, vstatajati in hoditi spat, sprejeti najbolj preprost ritem dneva in noči (kar danes ni enostavno) in tako postajati ljudje "majhnih vršičkov in drobnih semen vsakdanjosti." V njih se namreč skriva Bog, ki  vse dela veliko in močno. Medtem ko mi bedimo podnevi in spimo ponoči. 

 Kako daleč od nenehnih skrbi in priganjanj! Kako daleč od zavisti in boja za prvo mesto!

Zaživeti, naslonjeni na Jezusove prsi, z notranjim mirom, ki temelji v tem Srcu, pomeni živeti in ceniti najmanjše stvari, jih storiti z ljubeznijo, kakor Bog z ljubeznijo "odtrže nežno vejivo in jo zasadi na visoko in vzvišeno goro." To drobno potem zraste v veliko, kar včasih lahko vidijo le oči vere. Ker ne hodimo še v gledanju, ampak v veri. Ene stvari so nam dane že sedaj, eni sadovi bodo vidni mnogo pozneje.

Edino, kar moramo torej storiti mi, je sprejeti svojo človeško vsakdanjost, ki jo tako radi obsodimo z banalnostjo in seme vsejati! Izven konkretne zemlje je seme lepo in lahko preživi tudi 1000 let. A samo vsejano, poraja bilko, klas, žito ...

Potrebna je naša vsakodnevna "vsejanost"v konkreten dan, potrebna je naša privolitev, potrebno je opraviti svoje drobne obveznosti, ki nimajo sijaja mogočnega drevesa in pustiti, da resnični sad raste in se pokaže izven naše zavesti, kot sad milosti.
Medtem ko mi vstajamo in legamo k počitku.



Ni komentarjev:

Objavite komentar