četrtek, 18. junij 2015

Pavel in razsipnost

Ponedeljek, torek in sreda 11.tedna med letom

Apostol Pavel v svojih pismih Korinčanom na tak ali drugačen način poudarja pomembnost drže, ki ni zaprta. Apostol je nekdo, ki zna biti razsipen, odprt, neogrožen, ker temelji v Odnosu.

Korinčanom daje za zgled Cerkev v Makeoniji, ki je Pavlu izkazala veliko odprtost in podporo. Finančno, materijalno in sploh vsako človeško darežljivost. Pavel je v njihovem dejanju prepoznal držo, ki jo moramo vsi zavzeti pred Bogom. Držo razsipnosti, držo, ki se odpira k drugemu.

"... glejte, da se boste odlikovali tudi v radodarnosti. Ne pravim tega, kakor bi vam ukazoval, marveč ker bi rad po gorečnosti drugih preskusil tudi pristnost vaše ljubezni. Saj poznate milost našega Gospoda Jezusa Kristusa, kako je zaradi vas postal ubog, dasi je bil bogat, da bi po njegovem uboštvu vi obogateli"

Bog je tisti prvi razsipnež, ki v odnosu do nas ne preračunava in ne špara ničesar. Niti samega sebe ne, temveč se podarja do konca.
K temu vabi Pavel svoje učence in obenem pokaže ključni vrstni red: "..preko svojih moči so dajali iz lastnega nagiba in so z mnogimi prošnjami nas prosili milosti, da bi se smeli udeleževati podpiranja svetih: in ne le, kakor smo upali, ampak dali so sami sebe najprej Gospodu, nato pa po Božji volji nam".

Nemogoče je imeti ljubezen do "sovražnikov, nemogoče je iti dve milji z nekom, ki prosi eno, nemogoče je biti razsipen in ne preračunavati, nemogoče je odpuščati neodpustljivo, nemogoče je biti popoln in celovit v ljubezni do vseh, če samih sebe ne podarimo najprej Gospodu. Njemu, ki se je prvi dal za nas, se slekel bogastva in oblekel uboštvo, Njemu, ki je vir vsake obdarovanosti.
Šele v izviru Razsipnosti, človek lahko postane razsipen, prekorači meje svojih lastnih zmožnosti in postane odsev Očeta. Samo tisti, ki se je podaril Gospodu, se lahko resnično podari konkretnim ljudem. Preko sebe.

Ta vrstni red je nujen, sicer se ne da. In tistih, ki delajo samo iz lastnih moči je preveč. Tistih, ki delajo iz Boga, pa svet žejno čaka.
prav ti slednji pa postajajo del Pavlovega čudovitega opisa Božjih ljudi:

V ničemer ne dajemo nobenega pohujšanja, da se naša služba ne bo grajala, marveč se v vsem skazujemo kot božji služabniki v veliki potrpežljivosti, v nadlogah, v potrebah, v stiskah, v ranah, v ječah, pri uporih, v trudih, v prečutih nočeh, v postih; 

Tistemu, ki je v Bogu, zunanje okoliščine ne povzročajo več nihanja.


...  s čistostjo, z znanjem, s prizanesljivostjo, s prijaznostjo, s Svetim Duhom, z nehlinjeno ljubeznijo; z oznanjevanjem resnice, z božjo močjo, z orožjem pravice v desni in levi; v časti in nečasti, pri slabem in dobrem glasu; 

Z orožjem, ki ni naše in močjo, ki ni naša torej.

... kakor zapeljivci in vendar resnični, kakor nepoznani in vendar znani, kakor umirajoči in, glejte, živimo, kakor stepeni in vendar ne usmrčeni; kakor žalostni, pa vedno veseli, kakor ubogi, pa vendar mnoge bogatimo, kakor bi nič ne imeli in vendar imamo vse.  

O lepota Božje modrosti!

Kot sodelavci vas pa tudi opominjamo, da milosti božje nekoristno ne prejemajte. – Pravi namreč: »Ob času milosti sem te uslišal in na dan rešitve sem ti pomagal.« Glejte, zdaj je čas milosti, glejte, zdaj je dan rešitve!

Milosti je torej za vsakega dovolj in prejeli smo jo.
Prejema pa se jo vsak dan sproti! V tem dnevu rešitve.




Ni komentarjev:

Objava komentarja