sobota, 20. junij 2015

Do sem pojdeš, naprej pa ne, tu bo obstala moč tvojih valov!

12. nedelja med letom

Kako močen stavek, ki ga Bog daje Jobu iz viharja. 

Joba, ki smo mu v tarnanju sredi bolečin, nerazumevanja in stisk tako zelo podobni, Gospod sprašuje, kdo je zaprl morje z vrati, kdo je nasipal proti njemu mejo in mu postavil zapah? Kdo, če ne On, ki sta mu pokorna celo veter in morje? On, ki ima v rokah vse in ve, kjer so meje, On, ki mu tako težko zaupamo, da res ve, kje so naše meje in koliko zmoremo.

Gospod je torej tisti, ki postavlja meje - meje preizkušnji, meje stiski, meje viharjem in valovom, ki butajo v naše življenje, postavlja pa tudi meje nam samim, kajti tudi nas uči, da bi v svojem življenju znali postavljati meje. Sebi in drugim.

Tudi mi se moramo naučiti ta pomembni stavek: "Do sem pojdeš, naprej pa ne, tu bo obstala moč tvojih valov!" Ga izreči vsakič, ko "morje" v nas izbruhne in uide iz naše notranjosti. To morje strasti, ki nas brezglavo premetava, to morje naše nauravnovešenosti, morje naših burnih reakcij, ki nas prehitevajo in s katerimi napademo druge in morje lastnega greha. Vse to mora slišati: "Do sem pojdeš, naprej pa ne, tu bo obstala moč tvojih valov!" 
Temu se reče samoobvladanje, ki je en od temeljnih darov Svetega Duha.

Potrebno pa je postaviti meje tudi viharju in valovom, ki se včasih prav neusmiljeno zaganjajo v nas od zunaj. Kajti vsčasih sami damo drugim moč, da nas zalivajo, napadajo, jemljejo, stopajo "čez" ... Tudi tistemu, ki rani je potrebno reči: "Do sem pojdeš, naprej pa ne, tu bo obstala moč tvojih valov!" 

Prav tako trpljenju, ki nas nenehno požira in utaplja v svojih valovih. Na bolečino se človek lahko tudi privadi, se nanjo naveže, jo ljubkuje in na njej "kraljuje". Tudi lastni bolečini je potrebno postaviti mejo: "Do sem pojdeš, naprej pa ne, tu bo obstala moč tvojih valov!" 

In nenazadnje jo je potrebno postaviti sebi takrat, ko spoznamo, da smo začeli brezglavo begati od ene dejavnosti k drugi, od ene aktivnosti v drugo, največkrat iz strahu pred globoko tišino, ki nastane v srcu, ko Nekdo tej tržnici izreče: "Utihni! Molči!" 
A šele tam, v globoki tišini srca, ki je pogosto prav sad viharjev in sad izkušnje Boga, se rodi tisto novo, o katerem piše Pavel.
"Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo."

V tej globoki tišini se zgodi tista druga stran, na katero nas Bog tako pogosto želi prepeljati. Da bi staro minilo in bi zaživeli z novim mišljenjem, novim ravnanjem in novimi reakcijami. Da bi se zavedli naše "biti" v Kristusu vedno, v viharjih in izven njih.

Obenem pa se v tem prehodu na drugo stran, ki gre skozi vihar, razodene Bog sam. Že v prvem berilu beremo, kako je Gospod iz viharja spregovoril Jobu. Iz viharja. Situacije, ki se jih tako bojimo in ki nas presegajo, postanejo lahko kraj razodetja Boga samega. Učence prepelje na drugo stran potem, ko se je zvečerilo. Spet. Večer, noč. Boga srečamo tam, kjer ga najmanj želimo srečati.

Ampak kaj dejansko je ta prehod, ki so ga učenci morali narediti in h kateremu smo povabljeni tudi mi?

Evangelist Marko piše, da so Jezusa vzeli v čoln, v katerem je bil. Jezus je torej že bil v čolnu, ker se je odločil biti tam, oni pa so še vedno mislili, da morajo Boga vzeti, ujeti, ugrabiti, nadzirati, uporabiti zase. Zato jim Jezus na en način "uide" in spi na krmi. 
Dopusti, da se počutijo same, izgubljene, celo zapuščene.

In takrat se v njih zgodi preobrat. K Njemu ne pristopijo več z ukazom, kontrolo, ne želijo ga več "vzeti", ampak mu postavijo vprašanje. Vprašanje pa daje prostor drugemu, da se lahko razodene. Tam se Jezus "zbudi" in stori, kar je potrebno storiti. Postavi meje.
Pokaže, da želi ostati Bog, tisti, ki se ga ne da zgrabiti in uporabiti za svoje načrte. Želi pa, da mu pripravimo prostor. Tudi s tem, da nehamo postavljati meje Bogu in jih začnemo sebi in tam, kjer jih moramo - neurju strasti in greha.

To je druga stran, nova stvaritev, ki jo Jezus pokaže. Človek, ki ne živi več zase, ampak za tistega, ki je zanj umrl in vstal in s tem postane poslušen Njemu in ne več samemu sebi. Njemu, ki se je odločil, da bo ostal z nami. Brez izjeme.

Že res, da se pogosto zdi, kakor bi ga ne bilo, zdi, da na krmi spi in mu ni mar za vse, kar v živlejnju doživljamo. In vendar nas prav s tem uči, da je vera veliko več kakor samo "čutiti Boga"!
Vera je živeti v zavedanju, da je Jezus v mojem čolnu. Enkrat se da zaznati, drugič spi in vendar ostaja tam.

To je zrela vera, v katero nas želi peljati On, ki ne bo dopustil, da bi bili preskušani čez mero. Kajti tudi morje preizkušenj in viharjev tega življenja ima svojo mejo!




Ni komentarjev:

Objava komentarja