sobota, 06. junij 2015

Ne da se živeti na pol, ali si ali te ni

10. nedelja med letom

1) Mnogi od nas se ob navideznem zmagovanju slabega vprašamo: "Bog, kje si?" 
Če pa pogledamo globlje, se v resnici Besede bojimo. Bojimo se glasu Boga, zbojimo se in se skrijemo, ker smo "nagi", ogroženi, prestrašeni, sami. Kličemo Boga, ko pa pride Glas, se zbojimo in pobegnemo. Zato v svojih glavah Boga nenehno postavljamo v oblake, daleč, na varno. Zaradi "pika" izvirnega greha se namreč počutimo ogrožene tudi pred Bogom.

In se zgodi. Adam za svoja dejanja krivi Evo, Eva za svoja dejanja krivi kačo. Mož krivi ženo, žena krivi moža. Kako poznano! Nenehno iskanje krivca in stalno prelaganje odgovornosti. Ko se namreč človek boji samega sebe in resnice, se mora skrivati in nenehno bežati tudi od svoje odgovornosti.

Bog torej vstopa v točno  take odnose - polne strahu, bežanja, umikanja, prelaganja ogovornosti in iskanja krivde. On vstopa in kliče: "Človek, kje si?". Kako obrnjena situacija!

2) Skušnjava je torej ostala, ta "kača" se plazi po zemlji in pika napej. Vendar lahko piči "le v peto", kar pomeni, da nima več smrtonosnega strupa. Njena glava je strta po daru našega odrešenja. Milost, ki je v nas, je tako močnejša od zla, ki je okrog nas.

 "Vemo namreč, da bo tisti, ki je obudil Gospoda Jezusa, tudi nas obudil z Jezusom in nas hkrati z vami postavil predse".

Glavna zmaga je torej dobljena, ostajamo pa na svetu, kjer še potekajo bitke, še nastaja stiska. Prav zato je tako pomemno, da svoje oči ne puščamo na tem, kar se vidi, temveč zremo tisto, kar se ne vidi. Kar se namreč vidi, je začasno, kar pa se ne vidi, je večno.

V luči cilja h kateremu gremo, je vsaka tukajšnja stiska bistveno manjša, drugačna, prehodna, apostol Pavel jo v drugem berilu celo poimenuje lahka. S tem nas skupaj s papežem Frančiškom opozarja pred skušnjavo provizoričnega, pred nevarnostjo, da bi se ustavljali samo na tem, kar se vidi.

3) Slepi potrebuje vodstvo in mi smo slepi s tem, kar se vidi. Vodstvo, ki nam ga Bog daje,  je Beseda, ki ne neha klicati: "Kje si?"
Išče človeka in vznemirja, a pušča svobodo.

Tistim, ki jo sprejmejo da moč, da postanejo Božji otroci, za mnoge sodobnike pa ostaja norost, tako pred 2000 leti kakor tudi danes.

Ta bitka med sprejetjem Besede ali zavrnitvijo se logično odvija v čisto vsakem, morda še prav posebno med tistimi, ki so "najbliže" veri. In mnogi so v tej bitki zaspali, Besedo odgnali ali jo celo označili za delo hudega ter naprej opravljali svoje delo.

Jezus pa ostaja radikalen, čist in jasen. Ne da se živeti na pol. Ali si ali te ni. Hiša, ki je sama proti sebi razdeljena, ne more obstati, kraljestvo, pa naj bo še tako močno, ki je v sebi razdeljeno, ne more obstati, kristjan, ki je mlačen in odganja Besedo, se pred njo skriva, ko zazveni v njegovem srcu, je kristjan, ki ne živi, kristjan, ki neha dihati. To so navidezni kristjani, ki so iz vere naredili moralizem in ti ljudje povzročajo zmedo.

Jezusovi sorodniki so bili med temi ljudmi. Tudi za njih je bila potrebna pot prečiščevanja in rasti. Pot zapuščanja svojih razumnih predpostavk, ki vzdržujejo med Bogom in človekom "varno" distanco in postopnega prehajanja v resnično Kristusovo sorodstvo.

Tudi Marija je kljub svoji čistosti morala prehoditi pot vere. Tudi zanjo je moral Bog nenehno postajati nekdo, ki preseneča. Vsi moramo na to pot. Z njenim vodstvom, saj nas lahko prav ona razume. Da bi tudi mi zapustili svoje predstave in odnos, ki Boga spravlja v predal ter postali hiša, ki je skladna sama s seboj.

To pomeni tvegati vse,  a obenem pridobiti vse - postati resnični brat, sestra in mati Kristusa.



Ni komentarjev:

Objava komentarja