sreda, 13. marec 2019

Življenje v svobodi

1. postna nedelja

V obljubljeni deželi so bili Izraelci povabljeni darovati koš darov in ga postaviti pred oltar Gospoda, da bi se spomnili, kako jih je Gospod sam izpeljal iz sužnosti, preko velike in strašne puščave, ter privedel v deželo, kjer se cedita mleko in med. Povabljeni so bili darovati, da ne bi nikoli pozabili, da je vse dar in da je Gospod tisti, ki jih je vodil.

To je tudi temelj novega človeka, ki je odporen na vse skušnjave po samozadostnosti in ukrivljenosti vase. Novi človek je namreč v dialogu z edinim, ki omogoča življenje, z Bogom, ki se razodeva tudi preko Besede. Zato tudi apostol Pavel Rimljane spodbuja, naj živijo v božji besedi, ki ni daleč od njih, temveč je zapisana v naše srce.

S srcem namreč verujemo, zato smo deležni pravičnosti, z usti pa izpovedujemo vero, zato smo deležni odrešenja.

Kristus nas v puščavi duhovnega boja uči prav tega. V srcu je edino vera tista, ki daje moč, usta pa izpovedujejo Besedo, ki uniči sleherno skušnjavo. Brez srca, ki je pripeto na Boga, še tako visoka beseda nima moči, da nas potegne iz vrtinca mikavnih poželenj grabljenja.

Bistvo skušnjave je namreč v tem, da človeka prepriča, kako je sam in kot tak ogrožen. Prepriča ga, da mora zaradi te ogroženosti nekaj storiti. In ta nekaj je:

1. spremeniti kamne v kruh, kar pomeni uporabiti svet, ljudi, odnose, darove zase. Vse je zame, ker sem sam in potrebujem. V tej skušnjavi je skrita tudi skušnjava meritokracije, kar pomeni, da si s 40-dnevno lakoto, ko se dobro potrudim in namučim za nekaj, potem lahko privoščim vse. V tem se skriva nevarna logika zasluženja in uporabnosti, kajti v središču je človeška potreba in človeška nenasitna narava, ki hoče uveljaviti samo sebe in se z mučenjem sebe opravičiti, da lahko potem počne, kar želi,

2. Če torej predme padeš in me moliš, bo vse to tvoje. 
Hudič ve, da je človek ustvarjeno bitje in kot tako nekomu zagotovo poslušno. Če torej človek ni poslušen Bogu, ki edini daje svobodo, bo poslušen stvarem, bogastvu, ljudem in kraljestvom. Poslušen bo vsemu, kar ni bog in zato vse to postane malik. Takrat je satan zadovoljen.

3. Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol
Senzacionalnost. Zlo bo vedno hotelo vzbujati pozornost. V tej skušnjavi so skrite vse naše težnje po tem, da bi bili opaženi, vidni, upoštevani. Skriti so vsi naši visokoleteči in dodelani projekti, pri katerih nam mora celo Bog sam služiti in nas ujeti, če pademo.

Kaj je torej zdravilo na vse to? Pokaže nam ga Kristus, ki na skušnjave odgovori z izpovedjo vere v Boga Očeta ter tako ostane Sin. Pokaže pot svobode, ki je v Odnosu.

Značilnost sinovstva, torej odrešenega človeka, pa so:

1) Ni suženj človeške narave, ki potrebuje takojšnjo zadovoljitev, ampak lahko živi v svobodi poslušanja, čakanja, spoštljive mehkobe in nežnosti. Lahko živi odnos, v katerem drugega ne uporablja zase

2) Ostaja poslušen Očetu, ki Sinu daje vse, vsa kraljestva, ves svet, vse ljudi, da bi jim stregel in ne oni njemu. Na skušnjavo posesivnosti se torej odgovori s ponižnostjo in zavestjo, da nam je že vse dano. Prav zato smo poklicani služiti in ne nadzorovati, dajati sebe in ne sebe reševati. To je edina pot do sreče.

3) Značilnost sinovstva je tudi, da ne potrebuje senzacij, ampak ostaja v velikonočni ljubezni, ki je svobodna, kreativna, pogosto tiha, zvesta, potrpežljiva, polna resnice in kot taka spreminja vse. Na nesenzacionalen način.

Novi človek, ki v Kristusu dobi vso možnost obstoja, je torej veliko močnejši, predvsem pa svobodnejši od tistega, ki se prepušča trenutnim mikom in zahtevam zgolj čutnega človeka.

V Njem nam je pot v novost svobode odprta. Si jo upamo sprejeti in živeti?


Ni komentarjev:

Objava komentarja