"Kako da se mi in farizeji pogostoma postimo, tvoji učenci pa ne?" sprašujejo Jezusa Janezovi učenci.
In Jezus odgovori, da svatje ne morejo žalovati in se postiti, dokler je med njimi ženin.
S tem jasno pokaže, kako pomembno je vse delati iz Odnosa in ne kot neko sredstvo za dosego nečesa.
V Odnosu že smo, kajti mi smo že v Bogu in On v nas, zato ne more nobena askeza ali naprezanje dodati ničesar temu Odnosu. Ko se odtegujemo čutnim okusom, je zato, da bi se zbudili notranji čuti okušanja lepega, Boga, darov. Da bi potem, ko darove ponovno okušamo, v njih prepoznali dobroto Darovalca.
Ker je bistvo naše vere odnos in ne lastna askeza in naprezanje, je zato temeljno, da so cilj lepši in močnejši odnosi, taki, ki dišijo po Božjem.
Ali ni to post, kakršen mi je po volji: Raztrgaj krivične spone, odpni vezi jarma, osvobodi tlačene in zlomi sleherni jarem; lomi lačnemu svoj kruh in pripelji bedne brezdomce v hišo! Ko vidiš nagega, ga obleci in ne odtegni se svojemu sorodniku po krvi!
Res, ali ni to post, da raztrgamo krivične zamere in spone med nami in v naših srcih? Da odpnemo vezi jarmov, ki smo si jih sami naložili, da osvobodimo tlačene od krivic? Ali ni to post, da si torej pomagamo živeti odrešene odnose, kjer ni v središču ranjenost, ni v središču moje počutje, ni v središču moja potreba, ampak Drug in v njem drugi?
Post o katerem govori Izaija je dejansko dopolnjen z delom, ki ga Jezus prebere v domači nazareški shodnici: "Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazili, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu" (Lk 4, 18-19).
Post je v širjenju Kraljestva, je v spreobračanju od individualista, ki je akter celo svojega posta, k Odnosu, kjer je temelj sprejemanje darov in v potopljenost v Odnos, v katerem preprosto ne moremo biti ogroženi.
Tako lahko zlomimo jarme, ki smo si jih navlekli nase zaradi strahu in vstopimo v prijeten in lahek jarem Kristusa: "Moj jarem je prijeten in moje breme je lahko"(Mt 11,30).
Lomimo lačnemu svoj kruh potem, ko se zavemo Kruha, ki je dan nam. In tako drugemu ne damo samo svojega kruha, ampak damo sami sebe!
Ne sprejmemo samo nekoga v hišo, ampak ga spustimo, da postane bližnji. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal (Lk 10,33 -34).
In ko vemo, da smo prejeli krstno oblačilo, lahko tudi nage dostojanstva ponovno oblečemo z njim in se ne odtegnemo samo sorodnikom po krvi, ampak smo bližnji tudi ali še prej sorodnikom po veri.
"Glejte, to so moja mati in moji bratje!" (Mr 3,34)
To je post, ki je Gospodu všeč. Tedaj napoči tvoja luč kot zarja, zdajci zacvete tvoje ozdravljenje (...), če tedaj kličeš, ti Gospod odgovori. Če vpiješ na pomoč, ti reče: "Tukaj sem."
Ni komentarjev:
Objavite komentar