nedelja, 17. marec 2019

Velike božje skrivnosti

2. postna nedelja

Kako težko si je vzeti čas in stopiti iz vsakdanjosti na goro. Zapustiti stvari, ki nenehno grabijo in kličejo ter zavestno stopiti v samoto z Gospodom. Da bi zrli. Ne samih sebe ali drugih niti ne zato, da bi kaj proučevali. Vse to znamo predobro tudi v dolini, ampak da bi zrli obličje Boga. Da bi gledali Njega in svoje oči naslonili in odpočili v sijaju Njegove navzočnosti.

V tem zrenju Boga in njegovega delovanja, pa se pred nami izriše nepričakovana komponenta. Božja zaveza in človekovo spanje.

Že prvo berilo nas popelje k Abramu, ki je Božji obljubi veroval, je pa potreboval znamenje. In Gospod z Abramom sklene zavezo potem, ko nanj leže trdno spanje. Kakor da bi Bog edino tako lahko omogočil človeku, da sprejme veliki božji dar.
Prevečkrat namreč mislimo, da moramo sami nekaj narediti, da moramo stegniti roko in si utrgati sad sami, da moramo biti protagonisti. S tem samo oviramo Boga pri delanju njegovih velikih del.

Dogodek z Abramom nas uči, da je s strani človeka potrebna le vera, nato pa ponižno in potrpežljivo srce, ki v mirovanju doseže izpolnitev Obljube. Zavezo sklepa Bog in zdi se, da svoje skrivnostno delovanje lahko zaščiti pred človeškim protagonizmom edino tako, da na človeka pošlje "spanje". Edino tako da človek roke proč in se pusti obiskati, presenetiti, osvojiti. Zanimivo, tudi na Adama je leglo trdno spanje, medtem ko je Bog ustvarjal Evo, s katero sta sklenila zavezo moža in žene.

Medtem torej, ko človek spi, Gospod dela velike reči. Apostol Pavel Filipljane že uvaja v novo zavezo, ki jo je Kristus sklenil s svojim križem. In tudi tu se pojavi ista skrivnostna kombinacija.
Medtem ko Gospod poti krvavi pot in človeško voljo združuje z Božjo, učenci spijo. Ko pade v grešne roke, se učenci razbežijo.

Gospod sam sklepa z nami nepreklicno zavezo. Ve namreč, da bo naša zvestoba vedno vprašljiva. In vendar Pavel spodbuja, naj to veliko in nezasluženo zavezi, sprejmemo in v njej trdno stojimo.
Moji ljubi in tako zaželeni bratje, moje veselje in moj venec, stojte trdno v Gospodu, kakor sem vam rekel, ljubi.

Tudi na gori se Jezus pogovarja z Mojzesom in Elijem o odhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu. Pogovarja se torej o tej isti, novi, večni in trajni zavezi, ki jo bo Sin sklenil z nezvestim človeštvom.
In glej, Petra in druga dva, ki sta bila z njim, pa je premagal spanec. Ponovno.

Ko so se naposled zdramili, niso vedeli, kaj bi rekli. Tako zelo so Božja presenečenja nad človeškim razumom in srcem, tako presegajoča je njegova skrb za nas. Peter, ki je znal biti tiho le med spanjem, v zmedi presenečenja takoj prične s človeškim govorjenjem o šotorih. Ni namreč vedel, kaj govori.

Zato ga obsenči oblak in preglasi Očetov glas: "Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!" Ne boj se Peter, ne boj se človek, ni ti potrebno izumljati besed, ki so prazne, ni ti potrebno vsega razumeti, temveč raje poslušaj Besedo, ki preseneča in bo razodela vse. Evangelij je ta utelešena Beseda, izpolnitev in dopolnitev postave in prerokov, ki jih predstavljata Mojzes in Elija. Postava in preroki so napovedovali, kar lahko naše oči gledajo. O ko bi med tem zrenjem velikih božjih del znali tudi spoštljivo molčati in naše oči privajati na Lepoto!

K temu smo poklicani. K rednemu vzponu na goro Tabor, k rednemu sestopu v tiho kamrico svojega srca, kjer smo povabljeni poslušati Sina in pustiti, da je On akter, On tisti, ki z nami sklepa zavezo.
Naš del je tako poslušanje. In je vera, ko Gospod pokaže "zvezde na nebu", kajti pri Njem ni nič nemogoče.
In naposled je naše poslanstvo vračanje v dolino človeštvu dajati duhovni pogled. Vračati oči, ki bodo znale videti in sredi vsakega dneva prepoznavati velika Božja dela, ki jih vrši v življenju slehernega izmed nas. Ker smo njegovi Izvoljeni.


Ni komentarjev:

Objava komentarja