sobota, 16. marec 2019

Široko naročje

Četrtek 1. postnega tedna

Estera v smrtni nevarnosti vpije in prosi h Gospodu, ki je njen edini pomočnik:
"Slišala sem v mladosti od svojega očeta, da si ti, Gospod, izvolil Izraela izmed vseh narodov (...)"
Estera je torej slišala o Bogu, sedaj pa ga želi okusiti in izkusiti tudi sama. V veri in ne še v gledanju se mu vsa izroči in s tem tvega vse.

Estera se je zaradi krutega ukaza, naj pobijejo vse Jude, odločila tvegati življenje in stopiti pred kralja ter prositi za svoje ljudstvo. Takrat je namreč veljalo, da je lahko vsak, ki se nepoklicano pojavi pred kraljem, obsojen na smrt. Tudi kraljica Estera.

In vendar je njena namera jasna. Odloči se, da gre in za svoje ljudstvo tvega življenje. Preden se izroči v grešne roke kralja, pa se vsa izroči Bogu Ta vrstni red je pomemben!

"Moj Gospod, ti edini si naš kralj; pomagaj meni zapuščeni, ki nima pomočnika razen tebe!"

Biti ves v rokah Boga pa pomeni na široko odpreti zapornice nebes. Tam se zgodijo čudeži milosti, zgodijo se presenečenja Boga.

Prosite in se vam bo dalo (...) 
Jezus spodbuja k velikanskemu zaupanju v dobroto Očeta, ki želi svojim otrokom dati najboljše. Težave ima pa z našo vero, kajti naša vera je merilo naročja, v katerega Bog lahko nasuje svoje milosti.

Večja kot je vera, večji so darovi! Potrebno pa je ločiti, katere korake smo poklicani narediti sami in ne nemo zreti v nebo, ker jih Bog namesto nas noče narediti, katere stvari pa smo dejansko poklicani izpustiti iz svojih rok in jih popolnoma izročiti Gospodu. Ti dve področji radi zamenjujemo.

Obvladovati hočemo stvari, ki pripadajo Bogu ter Njegovi milosti, nemočne pa se naredimo tam, kjer so potrebni človeški koraki. Potrebna je modrost in razločevanje, kajti Gospod želi nenehno sodelovati z nami, potrebuje pa budna ušesa, pripravljene noge in verujoče srce, da lahko v naša naročja nasuje zvrhano in potlačeno mero svojih darov.


Ni komentarjev:

Objava komentarja