petek, 29. marec 2019

Zbiranje ali raztresanje?

Četrtek 3. postnega tedna

Kako to, da se od vedno v dobro vsiljuje zlo? Kako to, da so preroki tolikokrat in na tolike načine oznanjali obličje usmiljenega Boga, oznanjali in spominjali na ljubezen, ki jo je človek pozabil in vendar bili vsakič preganjani? Enega so pretepli in odslovili, drugega pretepli in ozmerjali, tretjega ranili in vrgli ven (prim. Lk 20, 9-18). Dokler ni Oče poslal Sina. A tudi tega so vrgli iz vinograda in ubili. Ker je dedič.

Kako torej, da se toliko zla zažene prav tja, kjer nekdo oznanja ljubezen? To je vprašanje, ki odmeva tisočletja. V prerokih, učencih, Kristusu v Getsemaniju, v nas...

Bog preroku Jeremiju, enemu najbolj preganjanih prerokov, tako razlaga:"Toda niso poslušali in ne nagnili svojega ušesa, ampak so bili trdovratni, huje so ravnali ko njihovi očetje. Če jim vse te besede poveš, te ne bodo poslušali, in če jih pokličeš, ti ne bodo odgovorili."
Človek se zdi nemogoč primer.

A Ljubezen ostaja in prihaja. Ne sili, ker potem ne bi bila več ljubezen, ampak ostaja, vabi, kliče, pošilja in prihaja Ona sama. Da bi izgnala hude duhove, da bi iz naših src izgnala laži, ki obtožujejo Boga in nas same ter nas naredila za kraljestvo, ki ni več razdeljeno zoper sebe.

Najbrž ne obstaja težjega napora kakor je prav notranja bitka, ki jo človek bije s samim seboj. Ko pozabimo, da smo povabljeni v dialog ter raje ostajamo v monologu med seboj in seboj, ni težko najti nekaj ali nekoga, ki bo močnejši od našega notranjega kraljestva in kot tak zlahka premagal naše orožje ter razdelil naš plen. 

Toda besede, ki jih Jezus uporablja v evangeliju, so značilne za človeka, ki je sam. Ta potrebuje orožje, ta mora biti močan ali se vsaj delati, da je, varovati mora premoženje, nenehno ima sovražnike, ki ga lahko kadarkoli oropajo, premagajo in okradejo. Kako naporno je tako življenje in kolikokrat živimo prav to!

Kristus nas zato vabi v odnos z Očetom, vabi nas v življenje sina, tistega, ki ne potrebuje računati zgolj nase. Sin je tisti, ki ima Očeta in ker ima to navezo, je varen. Če smo v Bogu, je dovolj, da je On močan in ne mi. Dovolj je, da On postane varuh našega zaklada, še več, da On postane naš zaklad. Takrat ne more nihče biti močnejši, takrat ne potrebujemo niti orožja, da bi varovali naš dom, ampak ta dom odpremo, da sprejmemo prijatelje in brate. Tam se zgodi Kraljestvo, Njegova gostija in novost evangelija.  Tam se začne veliko zbiranje, za katerega je prišel Kristus - zbiranje svojih izgubljenih otrok.

Kdor ni z menoj, je zoper mene, in kdor ne zbira z menoj, raztresa. Samo v novem življenju ljubljenih, lahko zbiramo in gradimo Kraljestvo. Vse ostalo je raztresanje na ogrožene tekmece, ki se morajo braniti pred Bogom, pred samim seboj in pred vsakim, ki se domu približa.

Naj torej ta post tudi naše življenje postane del tega velikega zbiranja, da bomo res kmalu vsi v Očetu!


Ni komentarjev:

Objava komentarja