Človek hitro s prstom pokaže na drugega, ob tem pa pozabi, da v resnici s tem v prvi vrsti kaže nase. Kajti med obsojanjem samo pokažemo to, kar je v naših srcih.
Že v prvem berilu beremo pretresljivo in ganljivo zgodbo nedolžne Suzane, ki takrat kot ženska ni imela besede, je pa močno zaupala v Gospoda do konca. In njena vero jo je rešila. Sveti Duh je bil poslan na mladeniča Danijela, ki je jasno, čisto in odločno prinesel resnico!
Tako zelo potrebno tudi danes.
Tudi danes potrebujemo "Danijelov", mož in žena, ki bi bili polni Svetega Duha in prinašali njegovo Besedo, jasnino, urejenost, pravičnost in mir. Množica je namreč vedno navzoča, toda predstavlja le tiste, ki se pustijo voditi - lažnivim sodnikom ali pravim prerokom.
Tisti, ki se pustijo voditi Duhu, pa stopijo ven iz množice in nenehno sukajo smer zgodovine. Suzana je bila po zaslugi Danijela, ki se je pustil voditi temu Duhu in je imel pogum spregovoriti, bila rešena, izprijeni sodniki pa kaznovani po postavi.
Tudi za Jezusom je hodila množica, večkrat zaslepljena in vodljiva. Nekaj časa je verjela Jezusu, nato se je pustila voditi farizejskim dvomom, spet nato lastnim dvomom ... Zato Gospod išče osebo, išče obličje, išče oseben dialog in osebno vero srca. Tam lahko dela čudeže.
Tudi k njemu pride množica skupaj s farizeji, ki obtožujejo ženo, ki naj bi prešuštvovala. In Jezus piše po tleh. V molku. Večkrat sem Ga spraševala, kaj je pisal in všeč mi je misel, da je takrat po tleh tiho pisal grehe teh, ki so tako arogantno pokazali s prstom na to ženo. Pisal je njihove grehe, ko so prešuštvovali ne le v postelji, ampak tudi v verovanju, saj so edinega in pravega Boga zamenjali za svoje ideje in predpise.
Lažni sodniki, ki so po krivem obsodili Suzano, so bili kaznovani in usmrčeni. Tu pa Jezus ne obsodi ne žene ne tistih, ki so obsojali. Kajti prišel je, da dopolni postavo z odnosom, ki vrača smisel, vrača pomen, vrača dostojanstvo in zato pokriva množico grehov. Ljubezen ima to moč.
Zato se je lepo zateči v objem Kristusa, umolkniti in prisluhniti Besedi, ki brez krivde omogoči, da iz naših rok popadajo vsi grobi in ostri kamni besed, napadov, obsodb in jeze, ki jih potiho ali naglas usmerjamo en v drugega. Ta tihi teden nam je dan, da tudi mi obstojimo s tišino v srcu pred Njim, ki je v tišini "zapisal" in "izbrisal" naše grehe, ko se je kakor krotko Jagnje pustil peljati na križ in tam za večno pribil našo smrtno obtožnico.
Ostanimo nekaj trenutkov tiho pred tem prizorom, nato pa naj tudi v naših srcih zadonijo topi zvoki manjših in večjih kamnov, ki otežujejo naša srca. Naj namesto v brata raje padejo na tla ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar