Začenja se teden družine, teden, ki naj nas spomni na lepoto, na odnose, na bližino!
To j etudi teden, ko se spominjamo Božjih obljub.
Že v prvem berilu David prejme obljubo, da bo njegov telesni sin zgradil tempelj Gospodu. Sprejme pa jo takrat, ko se on že poslavlja. Torej v ne ravno idealnih okoliščinah.
V tej obljubi pa je skrita še večja in sicer, da bo Kristus sam iz Davidovega rodu in bo zato dejansko Davidov sin. Ta bo sezidal hišo mojemu imenu in prestol njegovega kraljestva bom utrdil na veke. Jaz mu bom oče, on mi bo sin. David je na izpolnitev te, večje in lepše obljube, moral počakati in vanjo verovati. Moral je izpustiti in zaupati ...
In vendar je Božja obljuba vedno večja in lepša od tega, kar si sami lahko predstavljamo! Tudi v tem času! Tudi ko je nebo zastrto in nemirno pogledujemo v prihodnost. Bog ostaja zvest in daje svojo obljubo.
Tudi Abraham je prejel obljubo, da bo postal oče mnogim narodom. "Iz vere" jo je prejel, "po milosti", da je obljuba zagotovljena za vse potomstvo in ni sad našega truda ali napora v izpolnjevanju naših postav.
In Abraham je upal proti upanju v to obljubo, kajti prejel jo je takrat, ko sta bila s Saro oba nerodovitna. Ponovno torej v ne ravno idealnih razmerah. Toda Izak, sin obljube, je prišel. In vendar je Bog za Abrahama sanjal več. Da bi se pa ta "več" lahko izpolnil, je Abraham ponovno moral razpreti dlani in izpustiti svojega sina, razširiti svoje naročje, in iz očeta Izaka postati oče narodov. Potrebno je bilo izpustiti in zaupati ...
In nenazadnje je obljubo prejel tudi Jožef. Prejel je Marijo, čudovito Nazareško dekle, čisto in lepo, pripravljeno, da skupaj gradita prihodnost. In pride angel., najprej k Mariji, in spremeni vse ... Vse se je zdelo tako lepo, a se ne izide. Tudi za Jožefa je Bog sanjal več in tudi Jožef je bil poklican, da razpre dlani, razširi naročje, ki ga je v strahu zaprl ter vanj sprejme svojo zaročenko, ki je bila noseča od Svetega Duha. Obljubo torej prejme v ne najbolj idealnem času.
Toda tudi Jožef izpusti ter zaupa ...
Trije velikani so danes pred nami, velikani, ker so upali izpustiti svoje in verovati Božjemu. V nekem trenutku so upali prisluhniti Glasu in iti proti svoji volji, proti svoji zamisli, proti svojim lepim sanjam ter dovolili, da je Gospod preko njih naredi še nekaj lepšega.
V tistih trenutkih izpuščanja in rušenja predstav nobenemu izmed njih ni bilo lepo, Beseda, obljuba se je za njih zdela pretrda in vendar so zaupali, četudi niso razumeli.
Tudi mi živimo v ne najbolj idealnih okoliščinah. In tudi nam Gospod pošilja obljubo. Pošilja svoje angele, pošilja svojo Besedo in išče srca, ki bodo pripravljena verovati tudi, ko se nebo zdi zaprto, upati proti upanju in hrepeneti, ko se zdi vse ujeto. Gospod tudi v tem času obljublja blagoslov in obljublja, da ustvarja nekaj lepega in novega. V neidealnem in ko se zdi, da moramo tudi mi izpustiti in zaupati ...
David, Abraham in Jožef so ... v prepričanju in veri, da On dejansko ne zataji nikoli!
Ni komentarjev:
Objavite komentar