Jezus je bil utrujen od poti in je kar sedel k studencu. Ganljivo je gledati Jezusa, ki je utrujen. Ranljiv in potreben zato, da bi lahko srečal nas, ki smo prav taki.
Počaka nas pri naših vodnjakih. Okrog šeste ure, kar pomeni okrog poldneva, ko nihče ne hodi zajemati. Samo Samarijanka, ta etiketirana žena, izločena iz javnega življenja, žena v samoizolaciji, okužena ... Da ne bi srečala nikogar. Toda prav tam, v njeni puščavi, jo počaka Bog sam, da bi jo napojil z živo vodo samega sebe.
Ko v teh nenavadnih razmerah živi vsak svoj "poldne", vsak svojo izolacijo in izključitev iz javnega življenja, je tako blagodejno spoznati, da se srečanja s tem ne končajo. Nasprotno, prišel je čas za poglobitev odnosov, v prvi vrsti odnosa z Gospodom.
Vodnjak je globok, kakor je globoka ljubezen, ki jo hoče izliti v naša srca v podobi upanja, ki ne osramoti (Rim 5,5). Vodnjak torej ni prazen in suh, ampak napolnjen, kar simbolizira polnost Božje navzočnosti, ki čaka, da odžeja naše suhe zemlje. Zato naj nihče ne misli, da je zanj te ljubezni in Božje naklonjenosti zmanjkalo.
Ta žena torej prihaja plaho, naskrivaj, kot tista, ki se je izgubila, kajti ne ve več, komu pripada. Pet mož ima in ta, s katerim je sedaj, ni njen mož. Je torej "nikogaršnja zemlja", podobna Samariji sami, ki je veljala za "nečisto zemljo in pomešano zemljo".
Prav zato je Samarijanka tudi podoba Cerkve, ki je tolikokrat izpred oči izgubila svojega pravega Ženina in častila tuje bogove, tuje može, ki niso bili pravi. In to Cerkve, svojo nevesto, čaka Kristus - Ženin sam. Ob vodnjaku, ki v Svetem Pismu predstavlja kraj ljubezni.
On sam se nam torej daje kot edini in resnični ženin, ki je žejen odnosa z nami. Zato se nam približa ranljiv in prvi začenja pogovor, da bi nam lahko razodel resnico o nas samih z namenom, da tudi v nas prebudi edino pravo žejo, ki je žeja po Izviru, ki teče v večno življenje. Zato v pogovoru z ženo stopa v vedno večjo globino, v vedno večjo razpoko njene notranje suše. Ne zato, da bi jo tam pustil, ampak zato, da bi jo prav tam, v njeni največji suši, tudi odžejal.
To je postni čas in čas, ki ga sedaj živi cel svet. Puščava, izolacija, prečiščenje, kopanje vodnjakov, odkrivanje naše prave žeje in spoznanje, da je Nekdo, ki čaka, da nas odžeja. Izraelci so prav v puščavi spoznali, kako zelo so žejni. Prejeli so vodo iz skale, ki je simbol Kristusa, naše edine Skale, ki je bila prebodena, da so lahko iz njenega osrčja pritekle reke žive vode. "Žejen sem", je tudi na križu ponovil Kristus. Žejen človeških srcih, da bi jih lahko odžejal s Svetim Duhom.
Tako Cerkev prav pod križem postane nevesta, v Svetem Duhu za večno sklenjena in poročena s svojim Ženinom, sama pa nova Skala, poslana, da odžeja toliko drugih. Kajti: "Kdor bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, ki mu jo bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje".
Naj bodo tako ti nenavadni dnevi, ko ostajamo doma in izolirani, resnično kraj vodnjakov, kraj naših "zmedenih Samarij", v katere prihaja Kristus sam. Četudi ni zakramentov, nas Kristus sam čaka točno pri našem vodnjaku. Čaka na dialog in medtem ko se pogovarjamo z Njim, polni naša srca z Izvirom, ki ne usahne in katerega moč ter učinke bomo in bodo okušali mnogi. Kajti Telo je eno.
Postanimo torej vodovod Milosti, ki si želi po vsakem od nas preliti v presušeno in tako preizkušano človeštvo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar