V življenju je velika nevarnost, da za bratom ne vidimo več obličja Očeta, za dejanjem ne več tistega, ki ga je naredil, za kosilom ne vidimo več rok, ki so ga pripravile, za naravo ne vidimo Stvarnika, ki jo je ustvaril, za seboj ne vidimo Svetega Duha, ki v nas prebiva ...
Nevarno je, ko izgubimo simbolni pogled, ki nam pomaga videti onkraj tega, kar se vidi, predvsem pa nam pomaga videti obličje tistega, ki je za nečim.
Ko so Izraelci izgubili pred seboj obličje Boga, ki je poklical Mojzesa in z njegovo pomočjo peljal ljudstvo v puščavo, so začeli godrnjati. Vse skupaj se jim je zazdela Mojzesova "igrica", nekaj, kar si je izmislil Mojzes sam. Vse dokler niso skozi pike svojih jezikov, ki so bili najbolj strupene kače spoznali, da se dogaja nekaj, kar presega njih in Mojzesa. Ponovno so se torej obrnili h Gospodu in postali poslušni. Vsaj za nekaj časa, kajti trdovratno ljudstvo so bili.
Ker so Judje ohranjali svoj omejen in ogrožen pogled, v Jezusu niso zmogli videti Očeta, ki ga je poslal, pa tudi besed, ki jih je jasno povedal Jezus,niso hoteli slišati
"Ko boste povišali Sina človekovega, takrat boste spoznali, da sem jaz in da nič ne delam sam od sebe, ampak tako govorim, kakor me je učil Oče. In tisti, ki me je poslal, je z menoj; ni me pustil samega, kajti jaz delam vedno to, kar je njemu všeč."
Zakaj šele na križu? Ker se bo tam dogajalo nekaj, kar bo presegalo vse, Jezus pa bo sredi te temne noči ostajal svoboden Sin Očeta, ki se daje in ljubi do konca. Takrat bodo spoznali, da je za Sinom obraz Očeta, ki je človeštvo tako ljubil, da nam je dal svojega Edinorojenega.
Ko živimo v situacijah, ki nas presegajo, naj tudi tisti, ki vidijo nas, spoznajo, da je za našim ravnanjem, življenjem, dejanji in besedami obraz Očeta, ki nas ljubi in nas pošilja. V te konkretnosti, take, kot so. S pričevanjem ljubljenih sinov in hčera!
Ni komentarjev:
Objavite komentar