torek, 24. marec 2020

Obhajilo drug drugemu

Torek 4. postnega tedna

V prvem berilu beremo, kako izpod tempeljskega praga vre voda, ki žubori od desne strani templja in teče proti vzhodu (simbol Vstajenjskega jutra).
Ta voda se izliva v pustinjo in dospe do Mrtvega morja. In ko pride do tja, postane voda Mrtvega morja zdrava. Vsakršno živo bitje, ki se tam giblje, oživi, kamor koli se izlije reka.

V evangeliju pa beremo: Bil je judovski praznik in Jezus se je napotil v Jeruzalem. Skozi Ovčja vrata, do kopeli Betesda, kjer je bila množica bolnikov: slepih, hromih, sušičnih. 

Kar je prerok videl v videnju, se je s Kristusom dejansko zgodilo. V tem kopališču je bilo veliko živih bitij, ki so se okorno gibali, toda niso imeli več življenja. V to puščavo človeštva, v to Mrtvo morje bolezni, vpitja, greha, vstopi Sin, ki je izpolnitev prerokbe, saj je le On ta živa voda, ki teče z oltarja in nas na skrivnostne načine dosega, da bi nas oživila.

Da bi tudi mi postali vsakovrstno drevje z užitnim sadjem. Drevje, ki mu listje ne ovene in sad ne mine, navkljub težkim razmeram. Vsak mesec bo nov sad rodilo; zakaj voda, ki ga napaja, teče iz svetišča. Njegov sad bo za jed in njegovo listje za zdravilo. 

Tudi nas dnevno napaja Milost, ki je kakor neusahljiva reka! Da bi postali užiten sad in zdravilo za mnoge. Da mi sami postanemo Kristusovo telo in kri za tiste, ki jih v teh dneh imamo okrog sebe ter tiste, ki so daleč.

Vendar, kakor se je mož, ki je bil 38 let hrom, moral odločiti ali želi ozdraviti in kakor se je prerok moral odločiti ali bo sledil možu z merilno vrvico vzdolž reke milosti, ki je postajala vedno višja, tako se moramo odločiti tudi mi. Ali upamo sprejeti ta tiha povabila Duha, ki ne presahnejo niti v karanteni in ali ta Duh lahko v nas najde prostor svojega počitka in delovanja?

Mož vzame svojo posteljo in gre. Četudi je bila sobota. In Kristus ga, podobno kakor sleporojenega, najde izven "pravil templja", potem, ko ga farizeji "vržejo ven". Kajti resnična vera je tam izven "suhih pravil", kjer se Živa voda in Mrtvo morje resnično stakneta, kjer se Božja moč sreča s človeško krhkostjo in kjer se Kristus sreča z našim uboštvom.

Naj bo ta teden tako poln teh pristnih in iskrenih srečanj, ko se bo Milost smela izlivati v Mrtva morja našega srca ter ga oživljati! Da bomo resnično postajali obhajilo (communio = občestvo) drug drugemu!



Ni komentarjev:

Objava komentarja