sobota, 21. marec 2020

Se pokloniti do tal

4. postna nedelja

1) Naša skušnjava bo vedno želja po tem, da bi vsaj na zunaj delovali "naj". Česarkoli že; najlepši, najmočnejši, najboljši, najhitrejši, najpametnejši.
Toda Gospod ni izvolil za svojega kralja nobenega od sedmih Jesejevih sinov, kajti bili so preveč človeško popolni, že izdelani, mali bogovi.

Namesto njih si je izbral rdečkastega Davida, ki je pasel drobnico. In Samuel ga je mazili sredi svojih bratov, o čemer je David pozneje pisal:
"Pred mano pogrinjaš mizo
vpričo mojih nasprotnikov;
z oljem mi maziliš glavo,
moja čaša je prepolna"
.

Gospod torej gleda v srce in si želi iskrenosti. Ne želi si, da bi se kakor farizeji pretvarjali, da vidimo, ko smo vendar slepi, temveč da bi vsaj pred njim upali razgrniti svoja srca taka kot so; slepa, kruljava, prestrašena, upajoča.
On si želi ponižne jasnosti in preprostosti.

2) "Dokler sem na svetu, sem luč sveta."
Ta Luč je prišla v temo, da bi jo razsvetlila, svetu povrnila barve ter vrnila Božji pogled. Zato gre v jedro teme, da jo razkrinka in premaga. Toda ta Luč ponovno mesto najde le pri majhnih in potrebnih. Mogočni in ošabni jo spregledajo, ker mislijo, da še predobro vidijo.

Pavel nas v pismu Efežanom spomni, da nalogo otrok luči  nadaljujemo nam. S krstom, katerega podoba je ozdravljeni sleporojeni, smo namreč postali otroci luči in bili poslani (Siloa v prevodu pomeni poslani), da bi jo tudi sami prinašali v temne kotičke človeštva.

3) Ko pa tema spoznava, da jo luč odganja, postane nasilna. Kakor farizeji v današnjem evangeliju, ko so sleporojenega celo vrgli iz templja ven: "Ves si rojen v grehih, pa nas boš učil?"

Vznemirili so se, ker jih je ta Luč presegala in kazala, da ne vidijo prav. Na eni strani imamo torej farizeje, množico ljudi ter starše ozdravljenega, ki še nočejo priznati, da ne vidijo. Zato se izmikajo, "komplicirajo" in ustvarjajo brezplodne doktorate z namenom, da bi ne bilo potrebno karkoli zapustiti.

Na drugi strani pa imamo tega moža, ki se pusti na novo ustvariti. Proces ozdravljenja z blatom spominja na prst, iz katere je bil človek ustvarjen in kaže na novo stvarjenje, ki je odrešenje.

Ozdravljeni je v prvi vrsti ozdravljen samega sebe, kar se vidi predvsem v preprostosti in jasnosti njegovih odgovorov. Nima skritih namenov, ne boji se zase, temveč preprosto oznanja milost, ki jo je prejel.
Nato pa evangelij pokaže, kako nežno in postopno nas Gospod vodi po poti odrešenja. Človek postopno spoznava svojega Odrešenika. Sleporojeni najprej odrešenje izkusi - to se je zgodilo z nami pri krstu. Potem pa dolgo odkriva, kdo v resnici Kristus je - to je naša pot vere.

Pot, da iz nekega človeka, ki se imenuje Jezus (v.11), postane prerok (v.17) in nenazadnje vendarle tudi osebni Odrešenik, pred katerim se poklonimo do tal (v.37), kar pomeni, da mu damo v svojem življenju absolutno prednost.

Naj bo tako zorenje tudi ta postni čas.


Ni komentarjev:

Objava komentarja