Res nenavadno je, kako od nekdaj dobro vznemirja in ogroža človeka, ki je zaprt sam vase. Kakor bi mu dobro samo zato, ker je dobro in želi drugemu dobro, povzročalo alergično reakcijo.
V prvem berilu je posrečeno opisano mišljenje tistih, ki se še ne želijo premakniti ali v sebi spremeniti. Taki bodo nenehno iskali težavo v drugem, tako zelo se namreč bojijo izgubiti to, kar so si svojim trudom pridobili.
Hudobni govorijo med seboj, napačno sodeč: "Zalezujmo pravičnega, ker nam je nadležen in nasprotuje našim delom (...) Baha se, da Boga pozna in se imenuje Gospodovega sina. Postal nam je obtožba našega mišljenja, nadležen nam je že, če ga vidimo, ker njegovo življenje ni podobno drugim in njegova pota so posebna.
Prav tako mišljenje srečujemo v vseh dvobojih med farizeji in Jezusom. Ta dvoboj se bo v naslednjih dneh samo še stopnjeval, kajti tisti, ki gradi na sebi, ne prenese, da bi mu kdorkoli ugovarjal. Takega, zanimivo, ogrozi celo Ljubezen, ki tiho opravlja svoje delo.
Farizejem je Jezus postal obsedenost. Dan in noč so se ukvarjali samo še s tem, kako bi ga utišali, kako bi zrežirali svojo igro in ga odstranili. Res preveč jih spominja, da so izgubili Očeta.
Opis, ki nam ga danes ponuja knjiga modrosti pa je dejanski tudi opis tolikih belih in krvavih preganjanj številnih kristjanov. Pri nas so mnogi deležni "preganjanj v rokavicah", kakor bi rekel papež, po svetu pa tudi krvavih preganjanj, kajti nositi ime Sina, biti Kristusov, tudi danes vznemirja temine sveta.
Na sramotno smrt ga obsodimo, saj ga bo po njegovih besedah Bog rešil!
In res ga je, toda drugače kakor je pričakoval človek. Sin bi lahko stopil s križa, pa ni, ker je za naše odrešenje bila potrebna Njegova smrt, skozi katero je ostajal svoboden Očetov sin.
In prav ta Jezusova neogrožena sinovska drža sina, ki temelji v odnosu z Očetom, kakor ponovno poudari v današnjem evangeliju, med njimi zaostruje napadalnost ...
Toda Jezusova ura še ni prišla ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar