Glejte, vzamem Izraelove sinove izmed narodov, kamor so prišli, in jih zberem od vseh strani ter jih pripeljem v njih deželo.
Prerok Ezekijel napoveduje odrešenje ljudstva, ki se dejansko izpolni v edinorojenem ljubljenem Sinu, poslanem od Očeta. On je tisti, ki nas je našel in pripeljal domov, v našo deželo, ki je Kristus sam, njegovo Telo, njegova Cerkev.
Rešim jih vseh njihovih nezvestob, s katerimi so se pregrešili, in jih očistim; oni bodo moje ljudstvo in jaz bom njihov Bog. Z njimi sklenem zavezo miru, z njimi bo večna zaveza.
To zavezo daritve, zavezo ljubezni, ki nikdar ne prekliče samo sebe in svojih odločitev, je dopolnil prav na križu. Preko te daritve se je popolnoma združil z ujetim človeštvom in ga osvobodil. Mi smo že tisti blagoslovljeni rod, ki že živi izpolnitev vseh starozaveznih prerokb, zato blagor našim očem, ki vidijo, kar vidijo in ušesom, ki slišijo, kar slišijo. Sin nam je namreč bil dan ...
Toda ob tem Sinu se srce lahko odpre ali zapre. V evangeliju vidimo ljudi, ki so potem, ko je Jezus obudil Lazarja, verovali in našli življenje in so ljudje, ki niso bili pripravljeni na spremembe in so zato živeli raje iz opravljanja. Ti so takoj tekli k farizejem in velikim duhovnikom, ki so se zbrali na "kriznem štabu" in odločili, da mora Jezus umreti.
Kajfa samo na glas pove to, kar so bile misli vseh tistih srcih, ujetih v slepo postavo črke.
"Za vas je bolje, da eden umrje za ljudstvo in ne propade ves narod."
Kajfa je to rekel iz strahu za svoje mesto, rekel je kakor človek, ki misli, da lahko nadzira Boga. Njegova ošabnost ga izda takoj, ko odpre usta, saj se en od prevodov začne prav z besedami: "Vi ne razumete nič!" Zanimivo, kako je prav slep človek najbolj prepričan, da vidi.
A četudi je v teh beseda šlo za delovanje zla, apostol Janez piše, kako je Kajfa nevede povedal prerokbo. Povedal je resnico, kajti Gospodova veličina je prav tem, da celo neumne besede zaslepljenih, uporabi za razodetje svojega čudovitega načrta in zlo človeka uporabi za delo svojega odrešenja.To bomo na posebno intenziven način kontemplirali v tem tednu.
V tistih dneh, ko se je že bližal veliki praznik velike noči, so Judje iz vseh strani prihajali v Jeruzalem, da bi se očistili. Med seboj pa so se spraševali: "Kaj se vam zdi? Ali (Jezus) pride na praznik?"
Morda se v naših srcih porajajo ista vprašanja: "Kaj se vam zdi, letos, ko bodo prazniki tako zelo drugačni in nenavadni, ali Jezus pride na praznik?"
In zdi se mi, da je točno letos čudovita priložnost, ko smo povabljeni, da ni Jezus tisti, ki mora priti v naše vnaprej in natančno pripravljene obrede in kulturne navade, ampak smo mi tisti, ki smo se povabljeni odločiti, ali bomo tam, kjer bo On!
Se mu bomo upali pridružiti preko Besede, se bomo upali s srcem postaviti v ponižno zrenje tega, kar je naredil za nas in preprosti biti tam, kjer je On. To je praznik!
Kajti bistveno v teh praznikih ni naše počutje ali navade, temveč Kristus sam in način ljubezni, s katero nam je razodel Očeta!
Bog pa je nenehna novost in nenehno presenečenje! Zato se ne bojmo novosti, sprememb, zmede. Tudi učenci so jo poznali v tisti veliki noči ... Pa še kako!
Ni komentarjev:
Objavite komentar