petek, 03. april 2020

Mi smo Kristus

Petek 5.postnega tedna

Potem, ko so Judje ponovno poskušali kamenjati Jezusa, se je umaknil čez Jordan, v tisti kraj, kjer je Janez najprej krščeval, in je tam ostal. 

In mnogi so prihajali k njemu, kajti kjer je življenje, srce preprosto ve. In tam, na tistem kraju so se  spomnili vsega, kar je o Njem pričeval Janez. Začeli so verovati vanj, ker so spoznali, da Janez ni naredil nobenega čudeža, in vendar je vse, kar je povedal o Kristusu, bilo res. V osebi Jezusa so s svojimi očmi gledali izpolnjene preroške besede Janeza Krstnika in verovali.

Kako pomembno je torej preprosto oznanilo resnice, brez kakršnih koli posebnih efektov, čudežev ali čustvene obarvanosti, da se prebudi resnična vera v srcih ljudi.

In vendar Resnica, Ljubezen in vsa Božja dela, po katerih se želi svetu razodeti Oče, ne nehajo vznemirjati tiste, ki še niso pripravljeni spoznati Boga, takega kot je in ne takega, kot so si sami izdelali. O tem nam ponovno govori evangelij.

Kako težko je človeku zapustiti in izpustiti stvari, ki jih je pograbil z namenom obvladovanja. In četudi so mrtve, jih ne izpusti. Preveč je namreč nevarno verovati v Boga živih, ki je svoboden in ima načrte, ki so večji od naših, predvsem pa vključujejo človeka, ki neha dokazovati samega sebe, ampak preprosto sprejme Očeta, ki se je človeštvu podaril preko Sina.

Tako močna in tako resnično lepa je ta naša vera, obenem pa tudi danes tolikokrat tako strašljiva v  svobodi, ki jo prinaša Kristus, da človek še vedno prepogosto raje izbere malika, ki mora hoditi za njegovimi idejami, kakor da bi človek sam stopil za Gospodom. Tako strašljivo lepo je namreč, da nismo le "bogovi" , ker poslušamo Božjo besedo, ampak smo v Sinu tudi mi postali resnični Božji sinovi. Beseda sama se je sklonila k nam in se utelesila v človeštvu. In če so Kristusa obsodili, ker se je imenoval Božji sin, naj ne bi s svojim resnično evangeljskim življenjem vznemirjali tudi kristjani, kjerkoli so? Problem pa je, če vznemirjamo zaradi svojih življenj, ki čisto nič ne dišijo po evangeliju.

Toda mi smo Kristusovo Telo in nihče od nas ne more biti izvzet milostim Cerkve, četudi te dni ne more biti navzoč pri zakramentih. Mi, Božje ljudstvo, smo zakrament temu svetu, ker smo dejanska navzočnost Kristusa v svetu. Kakor je Oče posvetil in poslal svojega Sina na svet, tako je pri krstu posvetil in poslal nas v svet. Da živimo Kristusa v stvarni navzočnosti!


Ni komentarjev:

Objava komentarja